Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije. Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej za izhodišče kot za cilj.
Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.
Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.
Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.
Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …
Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije. Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej za izhodišče kot za cilj.
Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.
Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.
Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.
Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …
Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov