Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzija: Andrej Lutman
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2018
Primož Sturman je s kratkoproznim prvencem Gorica je naša zastavil večno vprašanje o postavljanju mejá med nami. Mêja, ki lahko iz fizične preraste v mentalno, je tako problem, ki ga lahko vedno znova aktualiziramo. Čeprav je naslov nekoliko problematičen, zbirka ni nič kaj agresivna ali posesivna z idejo o prilaščanju ozemlja ali z ohranjanjem identitete samega naroda in slovenskega jezika v Italiji. Avtor tako družbenokritično izpostavlja, da so izdajalci lahko tudi sovaščani, najboljše prijateljice, poleg tega pa Sturmanovi junaki posegajo po italijanski literaturi v izvirniku.
Enajstim zgodbam je skupen prostor, ki ga avtor slika s prav posebno natančnostjo – podoba kraških vasic je skorajda idilična, Trst z okoliškimi vasmi je prav takšen kot v resnici. Čutiti je atmosfero tistih krajev; na eni strani pretočnost in nekaj svetovljanstva, na drugi strani pa strah zaradi večnega občutka izgube jezika in bližnjih. In skupna je meja, ki naj bi se jo naučili postaviti pred drugimi in tako ohraniti predvsem sami sebe ter vse bolj prerašča v metaforo medosebnih odnosov,
Protagonisti so marginalci, ahasverji, postavljeni na takšno ali drugačno obrobje, ki kljubujejo sistemu in družbi. Nenamerno se zapletajo v vaške spore v betulah, zaradi narodne gorečnosti ali določene kritičnosti jih drugi označijo za nore, vtaknejo v norišnico in napolnijo s tabletami, v času dvojnih con se igrajo Martine Krpane, lahko so učitelji ali učiteljice, ki prerastejo domače okolje, a jih podoba kmečke idile in nerazčiščeni odnosi vrnejo nazaj, kot žigoloji opravljajo svoje delo več kot odlično, medtem ko čakajo na ponovno redno zaposlitev. Skratka, ta stereotipnost likov je možnost, da se Sturmanovi junaki znajdejo v katerem koli mestu, na podeželju ali na območju meje. Kakršne koli. In spet smo pri meji, ki v teh v kratkih zgodbah postane rdeča nit vsega – medosebnih odnosov, jezikov, generacij, migrantov, sosedov. Ideja kratkih zgodb je tako v trganju in postavljanju meja, pri čimer pa ima osrednjo nalogo protagonist, protagonistka, ki se mora vedno znova postaviti zase.
Zgodbe bi lahko razdelila na sedanji čas in obdobje druge svetovne vojne. V času, ko skrajnodesničarske stranke pridobivajo svoje simpatizerje, je kratka zgodba Anna in jaz še kako aktualna, saj mlada dijakinja na tržaškem učiteljišču v obdobju Mussolinijeve vladavine skorajda postane žrtev fašističnih spletk. Prvoosebna pripovedovalka tako ubeži navidezni prijateljici in skupini mladih fašistov, ki skorajda izrabijo njeno začetno naivnost in neizkušenost. Ta zgodba prepričljivo prikazuje problem, ki se je dogajal med srednješolsko populacijo in se – pa ne samo na Primorskem, temveč povsod po Evropi – v času vzpona neonacizma dogaja še zmeraj.
Čeprav je idejna zasnova in problemskost kratkih zgodb v zbirki Gorica je naša izdelana, so zaključki vendarle premalo prepričljivi in dodelani. Pogosto izzvenijo brez pravega konca, čeprav bi bil konec glede na potek zgodbe lahko bolj dramatičen in kompleksen. S samim potekom zgodbe in hitrim, preveč pomirjujočim zaključkom ostanemo pri skorajda moralnem vprašanju, kaj bi lahko šlo narobe, če bi liki naredili samo nekaj drugače, in kako je dobro, da do tega ni prišlo. Med njimi sicer izstopa Selitev, ki doseže dovolj ironičen razplet dvomljive kolegialnosti in instantne pomiritve samooklicanih gurujev.
Zbirka Primoža Sturmana Gorica je naša je dokaz, da literatura, ki nastaja ob meji, ni le stvar lokalnega okolja, temveč so to zgodbe, ki jih lahko prenesemo v katero koli okolje ali čas.
Avtor recenzija: Andrej Lutman
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2018
Primož Sturman je s kratkoproznim prvencem Gorica je naša zastavil večno vprašanje o postavljanju mejá med nami. Mêja, ki lahko iz fizične preraste v mentalno, je tako problem, ki ga lahko vedno znova aktualiziramo. Čeprav je naslov nekoliko problematičen, zbirka ni nič kaj agresivna ali posesivna z idejo o prilaščanju ozemlja ali z ohranjanjem identitete samega naroda in slovenskega jezika v Italiji. Avtor tako družbenokritično izpostavlja, da so izdajalci lahko tudi sovaščani, najboljše prijateljice, poleg tega pa Sturmanovi junaki posegajo po italijanski literaturi v izvirniku.
Enajstim zgodbam je skupen prostor, ki ga avtor slika s prav posebno natančnostjo – podoba kraških vasic je skorajda idilična, Trst z okoliškimi vasmi je prav takšen kot v resnici. Čutiti je atmosfero tistih krajev; na eni strani pretočnost in nekaj svetovljanstva, na drugi strani pa strah zaradi večnega občutka izgube jezika in bližnjih. In skupna je meja, ki naj bi se jo naučili postaviti pred drugimi in tako ohraniti predvsem sami sebe ter vse bolj prerašča v metaforo medosebnih odnosov,
Protagonisti so marginalci, ahasverji, postavljeni na takšno ali drugačno obrobje, ki kljubujejo sistemu in družbi. Nenamerno se zapletajo v vaške spore v betulah, zaradi narodne gorečnosti ali določene kritičnosti jih drugi označijo za nore, vtaknejo v norišnico in napolnijo s tabletami, v času dvojnih con se igrajo Martine Krpane, lahko so učitelji ali učiteljice, ki prerastejo domače okolje, a jih podoba kmečke idile in nerazčiščeni odnosi vrnejo nazaj, kot žigoloji opravljajo svoje delo več kot odlično, medtem ko čakajo na ponovno redno zaposlitev. Skratka, ta stereotipnost likov je možnost, da se Sturmanovi junaki znajdejo v katerem koli mestu, na podeželju ali na območju meje. Kakršne koli. In spet smo pri meji, ki v teh v kratkih zgodbah postane rdeča nit vsega – medosebnih odnosov, jezikov, generacij, migrantov, sosedov. Ideja kratkih zgodb je tako v trganju in postavljanju meja, pri čimer pa ima osrednjo nalogo protagonist, protagonistka, ki se mora vedno znova postaviti zase.
Zgodbe bi lahko razdelila na sedanji čas in obdobje druge svetovne vojne. V času, ko skrajnodesničarske stranke pridobivajo svoje simpatizerje, je kratka zgodba Anna in jaz še kako aktualna, saj mlada dijakinja na tržaškem učiteljišču v obdobju Mussolinijeve vladavine skorajda postane žrtev fašističnih spletk. Prvoosebna pripovedovalka tako ubeži navidezni prijateljici in skupini mladih fašistov, ki skorajda izrabijo njeno začetno naivnost in neizkušenost. Ta zgodba prepričljivo prikazuje problem, ki se je dogajal med srednješolsko populacijo in se – pa ne samo na Primorskem, temveč povsod po Evropi – v času vzpona neonacizma dogaja še zmeraj.
Čeprav je idejna zasnova in problemskost kratkih zgodb v zbirki Gorica je naša izdelana, so zaključki vendarle premalo prepričljivi in dodelani. Pogosto izzvenijo brez pravega konca, čeprav bi bil konec glede na potek zgodbe lahko bolj dramatičen in kompleksen. S samim potekom zgodbe in hitrim, preveč pomirjujočim zaključkom ostanemo pri skorajda moralnem vprašanju, kaj bi lahko šlo narobe, če bi liki naredili samo nekaj drugače, in kako je dobro, da do tega ni prišlo. Med njimi sicer izstopa Selitev, ki doseže dovolj ironičen razplet dvomljive kolegialnosti in instantne pomiritve samooklicanih gurujev.
Zbirka Primoža Sturmana Gorica je naša je dokaz, da literatura, ki nastaja ob meji, ni le stvar lokalnega okolja, temveč so to zgodbe, ki jih lahko prenesemo v katero koli okolje ali čas.
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Neveljaven email naslov