Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Maribor : Litera, 2018

Primož Sturman je s kratkoproznim prvencem Gorica je naša zastavil večno vprašanje o postavljanju mejá med nami. Mêja, ki lahko iz fizične preraste v mentalno, je tako problem, ki ga lahko vedno znova aktualiziramo. Čeprav je naslov nekoliko problematičen, zbirka ni nič kaj agresivna ali posesivna z idejo o prilaščanju ozemlja ali z ohranjanjem identitete samega naroda in slovenskega jezika v Italiji. Avtor tako družbenokritično izpostavlja, da so izdajalci lahko tudi sovaščani, najboljše prijateljice, poleg tega pa Sturmanovi junaki posegajo po italijanski literaturi v izvirniku.

Enajstim zgodbam je skupen prostor, ki ga avtor slika s prav posebno natančnostjo – podoba kraških vasic je skorajda idilična, Trst z okoliškimi vasmi je prav takšen kot v resnici. Čutiti je atmosfero tistih krajev; na eni strani pretočnost in nekaj svetovljanstva, na drugi strani pa strah zaradi večnega občutka izgube jezika in bližnjih. In skupna je meja, ki naj bi se jo naučili postaviti pred drugimi in tako ohraniti predvsem sami sebe ter vse bolj prerašča v metaforo medosebnih odnosov,

Protagonisti so marginalci, ahasverji, postavljeni na takšno ali drugačno obrobje, ki kljubujejo sistemu in družbi. Nenamerno se zapletajo v vaške spore v betulah, zaradi narodne gorečnosti ali določene kritičnosti jih drugi označijo za nore, vtaknejo v norišnico in napolnijo s tabletami, v času dvojnih con se igrajo Martine Krpane, lahko so učitelji ali učiteljice, ki prerastejo domače okolje, a jih podoba kmečke idile in nerazčiščeni odnosi vrnejo nazaj, kot žigoloji opravljajo svoje delo več kot odlično, medtem ko čakajo na ponovno redno zaposlitev. Skratka, ta stereotipnost likov je možnost, da se Sturmanovi junaki znajdejo v katerem koli mestu, na podeželju ali na območju meje. Kakršne koli. In spet smo pri meji, ki v teh v kratkih zgodbah postane rdeča nit vsega – medosebnih odnosov, jezikov, generacij, migrantov, sosedov. Ideja kratkih zgodb je tako v trganju in postavljanju meja, pri čimer pa ima osrednjo nalogo protagonist, protagonistka, ki se mora vedno znova postaviti zase.

Zgodbe bi lahko razdelila na sedanji čas in obdobje druge svetovne vojne. V času, ko skrajnodesničarske stranke pridobivajo svoje simpatizerje, je kratka zgodba Anna in jaz še kako aktualna, saj mlada dijakinja na tržaškem učiteljišču v obdobju Mussolinijeve vladavine skorajda postane žrtev fašističnih spletk. Prvoosebna pripovedovalka tako ubeži navidezni prijateljici in skupini mladih fašistov, ki skorajda izrabijo njeno začetno naivnost in neizkušenost. Ta zgodba prepričljivo prikazuje problem, ki se je dogajal med srednješolsko populacijo in se – pa ne samo na Primorskem, temveč povsod po Evropi – v času vzpona neonacizma dogaja še zmeraj.

Čeprav je idejna zasnova in problemskost kratkih zgodb v zbirki Gorica je naša izdelana, so zaključki vendarle premalo prepričljivi in dodelani. Pogosto izzvenijo brez pravega konca, čeprav bi bil konec glede na potek zgodbe lahko bolj dramatičen in kompleksen. S samim potekom zgodbe in hitrim, preveč pomirjujočim zaključkom ostanemo pri skorajda moralnem vprašanju, kaj bi lahko šlo narobe, če bi liki naredili samo nekaj drugače, in kako je dobro, da do tega ni prišlo. Med njimi sicer izstopa Selitev, ki doseže dovolj ironičen razplet dvomljive kolegialnosti in instantne pomiritve samooklicanih gurujev.

Zbirka Primoža Sturmana Gorica je naša je dokaz, da literatura, ki  nastaja ob meji, ni le stvar lokalnega okolja, temveč so to zgodbe, ki jih lahko prenesemo v katero koli okolje ali čas.