Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Postaje Draga Jančarja so zbirka že objavljenih esejev in zapisov, ki jih dopolnjuje pol ducata zgodb, ki se dogajajo v tujih mestih, kjer je bival večinoma med rezidenčnimi štipendijami ali na literarni turneji. Del zapisov je nastal v krajih, kamor se pisatelj umakne pisat, na Korčuli in v Bohinju in v pisateljskih rezidencah. Ob spominih na fotografinjo Inge Morath ali na prevajalko izpod Pohorja njegovih in Pahorjevih del v francoščino, so tudi zgodbe o kletnih streliščih v Oberheimu, kjer na navidezno miren in dolgočasen nedeljski dan vadijo pripadniki nekakšnih brambovskih enot in ta podzemni utrip mesta srhljivo zatrepeta pod površjem. Večina izbranih besedil koplje pod površino : ne le tistih, ki se dogajajo kot fantastična potovanja z metrojem ali vlakom, kjer podzemni oziroma kapilarni sistem na čudežen in micelijski način povezuje različne kraje in čase. Augsburg, ki se mu pisatelj bliža, ni le krajevno, temveč tudi časovno odmaknjen, mestna državica, največje nemško mesto v 16. stoletju, je pisatelju izgovor za premislek o zgodovini, ograjah in zidovih, ki so padli; hermetična zaprtost mesta, mitnina za vstop, vse to je postavljeno v nasprotje z današnjim razumevanjem mej, trga, pretoka ljudi in kapitala. Ta svoboda je bila v času Jančarjevega pisanja konsenzualno razumljena kot dobrina, ukinjanje mej in padci Zidov so zanj priložnost za povezavo v večjo skupnost, v družino evropskih narodov.
Zgodbe v drugem delu zbirke Postaje kažejo osnovni pisateljski postopek : mešanje fantastike in faktičnega, potovanja so pri njem bolj kot napor pri premagovanju razdalj v težkih razmerah stvar miselnih procesov, ki ne poznajo časovnih in krajevnih omejitev. Jančar je popotnik, ki vedno išče drugi obraz, ki se potaplja pod videz in skuša najti globlje silnice in zgodovinske, kulturne, multikulturne tokove, kolikor so postali del evropske izkušnje in pogosto odgovor na kolonizacijo, ko so veliki imperiji po razpršitvi in osvajanju tujih dežel doživeli implozijo, prihod prej podjarmljenih ljudstev z bližnjih celin v matično državo.
Vendar so zgodbe po obsegu manjši del Postaj, bistveno bolj obsežen je prvi del, podnaslovljen Popotni zapiski in premisleki. Jančar je eden naših najbolj prevajanih in v svetovnem merilu uveljavljenih pisateljev in premišljevalcev političnega trenutka, zato je pogosto na literarnih turnejah, pa ne le literarnih. Sodeloval je pri razpravah o pridruževanju držav iz nekdanjega vzhodnega bloka zahodnim, bil je gost na konferencah o evropski prihodnosti, bil je na literarnih turnejah po realsocialističnih in represivnih režimih. Obiskal je oblegano Sarajevo in razrušen Vukovar, Berlin v času realsocializma, pa nekatera manjša nemška mesta in Moskvo, flandrijska polja z grobovi iz prve svetovne vojne in še marsikaj. Ob takšnih priložnostih so nastali popotniški zapiski, ki se enkrat ukvarjajo bolj s kakšnim zamolčanim vidikom zgodovine drugič s šalami, ki so si jih privoščili s prevajalkami v dvojni vlogi, saj so morale hkrati skrbeti tudi za državno varnost, ki bi jo veseljaki lahko ogrozili. Pri zapiskih je značilno, da sicer govorijo o konkretnih turnejah, o srečevanju s konkretnimi somišljeniki in kolegi, med njimi so velika disidentska in oporečniška imena, na primer Adam Michnik ali Vlado Gotovac, poznavalci in prevajalci slovenske literature in eksperti za vprašanja manjšin in narodnostnih pravic. Pri Jančarju, kot v njegovi zgodbi Augsburg, je pogost podzemni tok, ki se izmika racionalnosti, pripoved se veže asociacijsko in pisatelju omogoča, da v popise zunanjega dogajanja vkomponira svoje poglede, premisleke, zgodovinska dejstva. Predvsem slednja omogočajo globinsko sondiranje terena; na dresdenskih ulicah se spominja čezmernega bombardiranja mesta in žrtev obločne svetlobe, ob obisku Brionov se spominja obeh suverenov, ki sta se na otočju ustoličila, Tita in Tudjmana, hkrati pa mu misel leti naprej, proti jugovzhodu, na otočje med Rabom in Krkom, na otoka Goli in Grgur, kjer so bila po razhodu z Informbirojem, torej po sporu med Titom in Stalinom, taborišča za prevzgojo političnih zapornikov, ki so težko presekali čustveno navezanost na sovjetskega diktatorja.
Hitre spremembe evropske kondicije, predvsem vznik populizmov in ponovnega zapiranja mej, so nekatera Jančarjeva besedila nekoliko postarala ali jim vsaj vzela aktualnost, vendar pa lahko občudujemo njihovo literarnost, tudi samoposmehljivost in ironijo, izbrušen slog in globoko empatijo do vseh zatiranih in razžaljenih, obdanih z žicami in zidovi, do vseh, ki so jim kratene človekove pravice.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Postaje Draga Jančarja so zbirka že objavljenih esejev in zapisov, ki jih dopolnjuje pol ducata zgodb, ki se dogajajo v tujih mestih, kjer je bival večinoma med rezidenčnimi štipendijami ali na literarni turneji. Del zapisov je nastal v krajih, kamor se pisatelj umakne pisat, na Korčuli in v Bohinju in v pisateljskih rezidencah. Ob spominih na fotografinjo Inge Morath ali na prevajalko izpod Pohorja njegovih in Pahorjevih del v francoščino, so tudi zgodbe o kletnih streliščih v Oberheimu, kjer na navidezno miren in dolgočasen nedeljski dan vadijo pripadniki nekakšnih brambovskih enot in ta podzemni utrip mesta srhljivo zatrepeta pod površjem. Večina izbranih besedil koplje pod površino : ne le tistih, ki se dogajajo kot fantastična potovanja z metrojem ali vlakom, kjer podzemni oziroma kapilarni sistem na čudežen in micelijski način povezuje različne kraje in čase. Augsburg, ki se mu pisatelj bliža, ni le krajevno, temveč tudi časovno odmaknjen, mestna državica, največje nemško mesto v 16. stoletju, je pisatelju izgovor za premislek o zgodovini, ograjah in zidovih, ki so padli; hermetična zaprtost mesta, mitnina za vstop, vse to je postavljeno v nasprotje z današnjim razumevanjem mej, trga, pretoka ljudi in kapitala. Ta svoboda je bila v času Jančarjevega pisanja konsenzualno razumljena kot dobrina, ukinjanje mej in padci Zidov so zanj priložnost za povezavo v večjo skupnost, v družino evropskih narodov.
Zgodbe v drugem delu zbirke Postaje kažejo osnovni pisateljski postopek : mešanje fantastike in faktičnega, potovanja so pri njem bolj kot napor pri premagovanju razdalj v težkih razmerah stvar miselnih procesov, ki ne poznajo časovnih in krajevnih omejitev. Jančar je popotnik, ki vedno išče drugi obraz, ki se potaplja pod videz in skuša najti globlje silnice in zgodovinske, kulturne, multikulturne tokove, kolikor so postali del evropske izkušnje in pogosto odgovor na kolonizacijo, ko so veliki imperiji po razpršitvi in osvajanju tujih dežel doživeli implozijo, prihod prej podjarmljenih ljudstev z bližnjih celin v matično državo.
Vendar so zgodbe po obsegu manjši del Postaj, bistveno bolj obsežen je prvi del, podnaslovljen Popotni zapiski in premisleki. Jančar je eden naših najbolj prevajanih in v svetovnem merilu uveljavljenih pisateljev in premišljevalcev političnega trenutka, zato je pogosto na literarnih turnejah, pa ne le literarnih. Sodeloval je pri razpravah o pridruževanju držav iz nekdanjega vzhodnega bloka zahodnim, bil je gost na konferencah o evropski prihodnosti, bil je na literarnih turnejah po realsocialističnih in represivnih režimih. Obiskal je oblegano Sarajevo in razrušen Vukovar, Berlin v času realsocializma, pa nekatera manjša nemška mesta in Moskvo, flandrijska polja z grobovi iz prve svetovne vojne in še marsikaj. Ob takšnih priložnostih so nastali popotniški zapiski, ki se enkrat ukvarjajo bolj s kakšnim zamolčanim vidikom zgodovine drugič s šalami, ki so si jih privoščili s prevajalkami v dvojni vlogi, saj so morale hkrati skrbeti tudi za državno varnost, ki bi jo veseljaki lahko ogrozili. Pri zapiskih je značilno, da sicer govorijo o konkretnih turnejah, o srečevanju s konkretnimi somišljeniki in kolegi, med njimi so velika disidentska in oporečniška imena, na primer Adam Michnik ali Vlado Gotovac, poznavalci in prevajalci slovenske literature in eksperti za vprašanja manjšin in narodnostnih pravic. Pri Jančarju, kot v njegovi zgodbi Augsburg, je pogost podzemni tok, ki se izmika racionalnosti, pripoved se veže asociacijsko in pisatelju omogoča, da v popise zunanjega dogajanja vkomponira svoje poglede, premisleke, zgodovinska dejstva. Predvsem slednja omogočajo globinsko sondiranje terena; na dresdenskih ulicah se spominja čezmernega bombardiranja mesta in žrtev obločne svetlobe, ob obisku Brionov se spominja obeh suverenov, ki sta se na otočju ustoličila, Tita in Tudjmana, hkrati pa mu misel leti naprej, proti jugovzhodu, na otočje med Rabom in Krkom, na otoka Goli in Grgur, kjer so bila po razhodu z Informbirojem, torej po sporu med Titom in Stalinom, taborišča za prevzgojo političnih zapornikov, ki so težko presekali čustveno navezanost na sovjetskega diktatorja.
Hitre spremembe evropske kondicije, predvsem vznik populizmov in ponovnega zapiranja mej, so nekatera Jančarjeva besedila nekoliko postarala ali jim vsaj vzela aktualnost, vendar pa lahko občudujemo njihovo literarnost, tudi samoposmehljivost in ironijo, izbrušen slog in globoko empatijo do vseh zatiranih in razžaljenih, obdanih z žicami in zidovi, do vseh, ki so jim kratene človekove pravice.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
Neveljaven email naslov