Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Postaje Draga Jančarja so zbirka že objavljenih esejev in zapisov, ki jih dopolnjuje pol ducata zgodb, ki se dogajajo v tujih mestih, kjer je bival večinoma med rezidenčnimi štipendijami ali na literarni turneji. Del zapisov je nastal v krajih, kamor se pisatelj umakne pisat, na Korčuli in v Bohinju in v pisateljskih rezidencah. Ob spominih na fotografinjo Inge Morath ali na prevajalko izpod Pohorja njegovih in Pahorjevih del v francoščino, so tudi zgodbe o kletnih streliščih v Oberheimu, kjer na navidezno miren in dolgočasen nedeljski dan vadijo pripadniki nekakšnih brambovskih enot in ta podzemni utrip mesta srhljivo zatrepeta pod površjem. Večina izbranih besedil koplje pod površino : ne le tistih, ki se dogajajo kot fantastična potovanja z metrojem ali vlakom, kjer podzemni oziroma kapilarni sistem na čudežen in micelijski način povezuje različne kraje in čase. Augsburg, ki se mu pisatelj bliža, ni le krajevno, temveč tudi časovno odmaknjen, mestna državica, največje nemško mesto v 16. stoletju, je pisatelju izgovor za premislek o zgodovini, ograjah in zidovih, ki so padli; hermetična zaprtost mesta, mitnina za vstop, vse to je postavljeno v nasprotje z današnjim razumevanjem mej, trga, pretoka ljudi in kapitala. Ta svoboda je bila v času Jančarjevega pisanja konsenzualno razumljena kot dobrina, ukinjanje mej in padci Zidov so zanj priložnost za povezavo v večjo skupnost, v družino evropskih narodov.
Zgodbe v drugem delu zbirke Postaje kažejo osnovni pisateljski postopek : mešanje fantastike in faktičnega, potovanja so pri njem bolj kot napor pri premagovanju razdalj v težkih razmerah stvar miselnih procesov, ki ne poznajo časovnih in krajevnih omejitev. Jančar je popotnik, ki vedno išče drugi obraz, ki se potaplja pod videz in skuša najti globlje silnice in zgodovinske, kulturne, multikulturne tokove, kolikor so postali del evropske izkušnje in pogosto odgovor na kolonizacijo, ko so veliki imperiji po razpršitvi in osvajanju tujih dežel doživeli implozijo, prihod prej podjarmljenih ljudstev z bližnjih celin v matično državo.
Vendar so zgodbe po obsegu manjši del Postaj, bistveno bolj obsežen je prvi del, podnaslovljen Popotni zapiski in premisleki. Jančar je eden naših najbolj prevajanih in v svetovnem merilu uveljavljenih pisateljev in premišljevalcev političnega trenutka, zato je pogosto na literarnih turnejah, pa ne le literarnih. Sodeloval je pri razpravah o pridruževanju držav iz nekdanjega vzhodnega bloka zahodnim, bil je gost na konferencah o evropski prihodnosti, bil je na literarnih turnejah po realsocialističnih in represivnih režimih. Obiskal je oblegano Sarajevo in razrušen Vukovar, Berlin v času realsocializma, pa nekatera manjša nemška mesta in Moskvo, flandrijska polja z grobovi iz prve svetovne vojne in še marsikaj. Ob takšnih priložnostih so nastali popotniški zapiski, ki se enkrat ukvarjajo bolj s kakšnim zamolčanim vidikom zgodovine drugič s šalami, ki so si jih privoščili s prevajalkami v dvojni vlogi, saj so morale hkrati skrbeti tudi za državno varnost, ki bi jo veseljaki lahko ogrozili. Pri zapiskih je značilno, da sicer govorijo o konkretnih turnejah, o srečevanju s konkretnimi somišljeniki in kolegi, med njimi so velika disidentska in oporečniška imena, na primer Adam Michnik ali Vlado Gotovac, poznavalci in prevajalci slovenske literature in eksperti za vprašanja manjšin in narodnostnih pravic. Pri Jančarju, kot v njegovi zgodbi Augsburg, je pogost podzemni tok, ki se izmika racionalnosti, pripoved se veže asociacijsko in pisatelju omogoča, da v popise zunanjega dogajanja vkomponira svoje poglede, premisleke, zgodovinska dejstva. Predvsem slednja omogočajo globinsko sondiranje terena; na dresdenskih ulicah se spominja čezmernega bombardiranja mesta in žrtev obločne svetlobe, ob obisku Brionov se spominja obeh suverenov, ki sta se na otočju ustoličila, Tita in Tudjmana, hkrati pa mu misel leti naprej, proti jugovzhodu, na otočje med Rabom in Krkom, na otoka Goli in Grgur, kjer so bila po razhodu z Informbirojem, torej po sporu med Titom in Stalinom, taborišča za prevzgojo političnih zapornikov, ki so težko presekali čustveno navezanost na sovjetskega diktatorja.
Hitre spremembe evropske kondicije, predvsem vznik populizmov in ponovnega zapiranja mej, so nekatera Jančarjeva besedila nekoliko postarala ali jim vsaj vzela aktualnost, vendar pa lahko občudujemo njihovo literarnost, tudi samoposmehljivost in ironijo, izbrušen slog in globoko empatijo do vseh zatiranih in razžaljenih, obdanih z žicami in zidovi, do vseh, ki so jim kratene človekove pravice.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Postaje Draga Jančarja so zbirka že objavljenih esejev in zapisov, ki jih dopolnjuje pol ducata zgodb, ki se dogajajo v tujih mestih, kjer je bival večinoma med rezidenčnimi štipendijami ali na literarni turneji. Del zapisov je nastal v krajih, kamor se pisatelj umakne pisat, na Korčuli in v Bohinju in v pisateljskih rezidencah. Ob spominih na fotografinjo Inge Morath ali na prevajalko izpod Pohorja njegovih in Pahorjevih del v francoščino, so tudi zgodbe o kletnih streliščih v Oberheimu, kjer na navidezno miren in dolgočasen nedeljski dan vadijo pripadniki nekakšnih brambovskih enot in ta podzemni utrip mesta srhljivo zatrepeta pod površjem. Večina izbranih besedil koplje pod površino : ne le tistih, ki se dogajajo kot fantastična potovanja z metrojem ali vlakom, kjer podzemni oziroma kapilarni sistem na čudežen in micelijski način povezuje različne kraje in čase. Augsburg, ki se mu pisatelj bliža, ni le krajevno, temveč tudi časovno odmaknjen, mestna državica, največje nemško mesto v 16. stoletju, je pisatelju izgovor za premislek o zgodovini, ograjah in zidovih, ki so padli; hermetična zaprtost mesta, mitnina za vstop, vse to je postavljeno v nasprotje z današnjim razumevanjem mej, trga, pretoka ljudi in kapitala. Ta svoboda je bila v času Jančarjevega pisanja konsenzualno razumljena kot dobrina, ukinjanje mej in padci Zidov so zanj priložnost za povezavo v večjo skupnost, v družino evropskih narodov.
Zgodbe v drugem delu zbirke Postaje kažejo osnovni pisateljski postopek : mešanje fantastike in faktičnega, potovanja so pri njem bolj kot napor pri premagovanju razdalj v težkih razmerah stvar miselnih procesov, ki ne poznajo časovnih in krajevnih omejitev. Jančar je popotnik, ki vedno išče drugi obraz, ki se potaplja pod videz in skuša najti globlje silnice in zgodovinske, kulturne, multikulturne tokove, kolikor so postali del evropske izkušnje in pogosto odgovor na kolonizacijo, ko so veliki imperiji po razpršitvi in osvajanju tujih dežel doživeli implozijo, prihod prej podjarmljenih ljudstev z bližnjih celin v matično državo.
Vendar so zgodbe po obsegu manjši del Postaj, bistveno bolj obsežen je prvi del, podnaslovljen Popotni zapiski in premisleki. Jančar je eden naših najbolj prevajanih in v svetovnem merilu uveljavljenih pisateljev in premišljevalcev političnega trenutka, zato je pogosto na literarnih turnejah, pa ne le literarnih. Sodeloval je pri razpravah o pridruževanju držav iz nekdanjega vzhodnega bloka zahodnim, bil je gost na konferencah o evropski prihodnosti, bil je na literarnih turnejah po realsocialističnih in represivnih režimih. Obiskal je oblegano Sarajevo in razrušen Vukovar, Berlin v času realsocializma, pa nekatera manjša nemška mesta in Moskvo, flandrijska polja z grobovi iz prve svetovne vojne in še marsikaj. Ob takšnih priložnostih so nastali popotniški zapiski, ki se enkrat ukvarjajo bolj s kakšnim zamolčanim vidikom zgodovine drugič s šalami, ki so si jih privoščili s prevajalkami v dvojni vlogi, saj so morale hkrati skrbeti tudi za državno varnost, ki bi jo veseljaki lahko ogrozili. Pri zapiskih je značilno, da sicer govorijo o konkretnih turnejah, o srečevanju s konkretnimi somišljeniki in kolegi, med njimi so velika disidentska in oporečniška imena, na primer Adam Michnik ali Vlado Gotovac, poznavalci in prevajalci slovenske literature in eksperti za vprašanja manjšin in narodnostnih pravic. Pri Jančarju, kot v njegovi zgodbi Augsburg, je pogost podzemni tok, ki se izmika racionalnosti, pripoved se veže asociacijsko in pisatelju omogoča, da v popise zunanjega dogajanja vkomponira svoje poglede, premisleke, zgodovinska dejstva. Predvsem slednja omogočajo globinsko sondiranje terena; na dresdenskih ulicah se spominja čezmernega bombardiranja mesta in žrtev obločne svetlobe, ob obisku Brionov se spominja obeh suverenov, ki sta se na otočju ustoličila, Tita in Tudjmana, hkrati pa mu misel leti naprej, proti jugovzhodu, na otočje med Rabom in Krkom, na otoka Goli in Grgur, kjer so bila po razhodu z Informbirojem, torej po sporu med Titom in Stalinom, taborišča za prevzgojo političnih zapornikov, ki so težko presekali čustveno navezanost na sovjetskega diktatorja.
Hitre spremembe evropske kondicije, predvsem vznik populizmov in ponovnega zapiranja mej, so nekatera Jančarjeva besedila nekoliko postarala ali jim vsaj vzela aktualnost, vendar pa lahko občudujemo njihovo literarnost, tudi samoposmehljivost in ironijo, izbrušen slog in globoko empatijo do vseh zatiranih in razžaljenih, obdanih z žicami in zidovi, do vseh, ki so jim kratene človekove pravice.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Neveljaven email naslov