Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Postaje Draga Jančarja so zbirka že objavljenih esejev in zapisov, ki jih dopolnjuje pol ducata zgodb, ki se dogajajo v tujih mestih, kjer je bival večinoma med rezidenčnimi štipendijami ali na literarni turneji. Del zapisov je nastal v krajih, kamor se pisatelj umakne pisat, na Korčuli in v Bohinju in v pisateljskih rezidencah. Ob spominih na fotografinjo Inge Morath ali na prevajalko izpod Pohorja njegovih in Pahorjevih del v francoščino, so tudi zgodbe o kletnih streliščih v Oberheimu, kjer na navidezno miren in dolgočasen nedeljski dan vadijo pripadniki nekakšnih brambovskih enot in ta podzemni utrip mesta srhljivo zatrepeta pod površjem. Večina izbranih besedil koplje pod površino : ne le tistih, ki se dogajajo kot fantastična potovanja z metrojem ali vlakom, kjer podzemni oziroma kapilarni sistem na čudežen in micelijski način povezuje različne kraje in čase. Augsburg, ki se mu pisatelj bliža, ni le krajevno, temveč tudi časovno odmaknjen, mestna državica, največje nemško mesto v 16. stoletju, je pisatelju izgovor za premislek o zgodovini, ograjah in zidovih, ki so padli; hermetična zaprtost mesta, mitnina za vstop, vse to je postavljeno v nasprotje z današnjim razumevanjem mej, trga, pretoka ljudi in kapitala. Ta svoboda je bila v času Jančarjevega pisanja konsenzualno razumljena kot dobrina, ukinjanje mej in padci Zidov so zanj priložnost za povezavo v večjo skupnost, v družino evropskih narodov.
Zgodbe v drugem delu zbirke Postaje kažejo osnovni pisateljski postopek : mešanje fantastike in faktičnega, potovanja so pri njem bolj kot napor pri premagovanju razdalj v težkih razmerah stvar miselnih procesov, ki ne poznajo časovnih in krajevnih omejitev. Jančar je popotnik, ki vedno išče drugi obraz, ki se potaplja pod videz in skuša najti globlje silnice in zgodovinske, kulturne, multikulturne tokove, kolikor so postali del evropske izkušnje in pogosto odgovor na kolonizacijo, ko so veliki imperiji po razpršitvi in osvajanju tujih dežel doživeli implozijo, prihod prej podjarmljenih ljudstev z bližnjih celin v matično državo.
Vendar so zgodbe po obsegu manjši del Postaj, bistveno bolj obsežen je prvi del, podnaslovljen Popotni zapiski in premisleki. Jančar je eden naših najbolj prevajanih in v svetovnem merilu uveljavljenih pisateljev in premišljevalcev političnega trenutka, zato je pogosto na literarnih turnejah, pa ne le literarnih. Sodeloval je pri razpravah o pridruževanju držav iz nekdanjega vzhodnega bloka zahodnim, bil je gost na konferencah o evropski prihodnosti, bil je na literarnih turnejah po realsocialističnih in represivnih režimih. Obiskal je oblegano Sarajevo in razrušen Vukovar, Berlin v času realsocializma, pa nekatera manjša nemška mesta in Moskvo, flandrijska polja z grobovi iz prve svetovne vojne in še marsikaj. Ob takšnih priložnostih so nastali popotniški zapiski, ki se enkrat ukvarjajo bolj s kakšnim zamolčanim vidikom zgodovine drugič s šalami, ki so si jih privoščili s prevajalkami v dvojni vlogi, saj so morale hkrati skrbeti tudi za državno varnost, ki bi jo veseljaki lahko ogrozili. Pri zapiskih je značilno, da sicer govorijo o konkretnih turnejah, o srečevanju s konkretnimi somišljeniki in kolegi, med njimi so velika disidentska in oporečniška imena, na primer Adam Michnik ali Vlado Gotovac, poznavalci in prevajalci slovenske literature in eksperti za vprašanja manjšin in narodnostnih pravic. Pri Jančarju, kot v njegovi zgodbi Augsburg, je pogost podzemni tok, ki se izmika racionalnosti, pripoved se veže asociacijsko in pisatelju omogoča, da v popise zunanjega dogajanja vkomponira svoje poglede, premisleke, zgodovinska dejstva. Predvsem slednja omogočajo globinsko sondiranje terena; na dresdenskih ulicah se spominja čezmernega bombardiranja mesta in žrtev obločne svetlobe, ob obisku Brionov se spominja obeh suverenov, ki sta se na otočju ustoličila, Tita in Tudjmana, hkrati pa mu misel leti naprej, proti jugovzhodu, na otočje med Rabom in Krkom, na otoka Goli in Grgur, kjer so bila po razhodu z Informbirojem, torej po sporu med Titom in Stalinom, taborišča za prevzgojo političnih zapornikov, ki so težko presekali čustveno navezanost na sovjetskega diktatorja.
Hitre spremembe evropske kondicije, predvsem vznik populizmov in ponovnega zapiranja mej, so nekatera Jančarjeva besedila nekoliko postarala ali jim vsaj vzela aktualnost, vendar pa lahko občudujemo njihovo literarnost, tudi samoposmehljivost in ironijo, izbrušen slog in globoko empatijo do vseh zatiranih in razžaljenih, obdanih z žicami in zidovi, do vseh, ki so jim kratene človekove pravice.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Postaje Draga Jančarja so zbirka že objavljenih esejev in zapisov, ki jih dopolnjuje pol ducata zgodb, ki se dogajajo v tujih mestih, kjer je bival večinoma med rezidenčnimi štipendijami ali na literarni turneji. Del zapisov je nastal v krajih, kamor se pisatelj umakne pisat, na Korčuli in v Bohinju in v pisateljskih rezidencah. Ob spominih na fotografinjo Inge Morath ali na prevajalko izpod Pohorja njegovih in Pahorjevih del v francoščino, so tudi zgodbe o kletnih streliščih v Oberheimu, kjer na navidezno miren in dolgočasen nedeljski dan vadijo pripadniki nekakšnih brambovskih enot in ta podzemni utrip mesta srhljivo zatrepeta pod površjem. Večina izbranih besedil koplje pod površino : ne le tistih, ki se dogajajo kot fantastična potovanja z metrojem ali vlakom, kjer podzemni oziroma kapilarni sistem na čudežen in micelijski način povezuje različne kraje in čase. Augsburg, ki se mu pisatelj bliža, ni le krajevno, temveč tudi časovno odmaknjen, mestna državica, največje nemško mesto v 16. stoletju, je pisatelju izgovor za premislek o zgodovini, ograjah in zidovih, ki so padli; hermetična zaprtost mesta, mitnina za vstop, vse to je postavljeno v nasprotje z današnjim razumevanjem mej, trga, pretoka ljudi in kapitala. Ta svoboda je bila v času Jančarjevega pisanja konsenzualno razumljena kot dobrina, ukinjanje mej in padci Zidov so zanj priložnost za povezavo v večjo skupnost, v družino evropskih narodov.
Zgodbe v drugem delu zbirke Postaje kažejo osnovni pisateljski postopek : mešanje fantastike in faktičnega, potovanja so pri njem bolj kot napor pri premagovanju razdalj v težkih razmerah stvar miselnih procesov, ki ne poznajo časovnih in krajevnih omejitev. Jančar je popotnik, ki vedno išče drugi obraz, ki se potaplja pod videz in skuša najti globlje silnice in zgodovinske, kulturne, multikulturne tokove, kolikor so postali del evropske izkušnje in pogosto odgovor na kolonizacijo, ko so veliki imperiji po razpršitvi in osvajanju tujih dežel doživeli implozijo, prihod prej podjarmljenih ljudstev z bližnjih celin v matično državo.
Vendar so zgodbe po obsegu manjši del Postaj, bistveno bolj obsežen je prvi del, podnaslovljen Popotni zapiski in premisleki. Jančar je eden naših najbolj prevajanih in v svetovnem merilu uveljavljenih pisateljev in premišljevalcev političnega trenutka, zato je pogosto na literarnih turnejah, pa ne le literarnih. Sodeloval je pri razpravah o pridruževanju držav iz nekdanjega vzhodnega bloka zahodnim, bil je gost na konferencah o evropski prihodnosti, bil je na literarnih turnejah po realsocialističnih in represivnih režimih. Obiskal je oblegano Sarajevo in razrušen Vukovar, Berlin v času realsocializma, pa nekatera manjša nemška mesta in Moskvo, flandrijska polja z grobovi iz prve svetovne vojne in še marsikaj. Ob takšnih priložnostih so nastali popotniški zapiski, ki se enkrat ukvarjajo bolj s kakšnim zamolčanim vidikom zgodovine drugič s šalami, ki so si jih privoščili s prevajalkami v dvojni vlogi, saj so morale hkrati skrbeti tudi za državno varnost, ki bi jo veseljaki lahko ogrozili. Pri zapiskih je značilno, da sicer govorijo o konkretnih turnejah, o srečevanju s konkretnimi somišljeniki in kolegi, med njimi so velika disidentska in oporečniška imena, na primer Adam Michnik ali Vlado Gotovac, poznavalci in prevajalci slovenske literature in eksperti za vprašanja manjšin in narodnostnih pravic. Pri Jančarju, kot v njegovi zgodbi Augsburg, je pogost podzemni tok, ki se izmika racionalnosti, pripoved se veže asociacijsko in pisatelju omogoča, da v popise zunanjega dogajanja vkomponira svoje poglede, premisleke, zgodovinska dejstva. Predvsem slednja omogočajo globinsko sondiranje terena; na dresdenskih ulicah se spominja čezmernega bombardiranja mesta in žrtev obločne svetlobe, ob obisku Brionov se spominja obeh suverenov, ki sta se na otočju ustoličila, Tita in Tudjmana, hkrati pa mu misel leti naprej, proti jugovzhodu, na otočje med Rabom in Krkom, na otoka Goli in Grgur, kjer so bila po razhodu z Informbirojem, torej po sporu med Titom in Stalinom, taborišča za prevzgojo političnih zapornikov, ki so težko presekali čustveno navezanost na sovjetskega diktatorja.
Hitre spremembe evropske kondicije, predvsem vznik populizmov in ponovnega zapiranja mej, so nekatera Jančarjeva besedila nekoliko postarala ali jim vsaj vzela aktualnost, vendar pa lahko občudujemo njihovo literarnost, tudi samoposmehljivost in ironijo, izbrušen slog in globoko empatijo do vseh zatiranih in razžaljenih, obdanih z žicami in zidovi, do vseh, ki so jim kratene človekove pravice.
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov