Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Šabec
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Modrijan, 2018
Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.
»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«
Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.
»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«
To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.
Avtor recenzije: Robert Šabec
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Modrijan, 2018
Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.
»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«
Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.
»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«
To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov