Avtor recenzije: Robert Šabec Bereta Lucija Grm in Jure Franko.

Ljubljana : Modrijan, 2018

Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.

»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«

Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.

»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«

To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.