Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov