Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov