Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.

Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.

Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:

“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.

Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”

Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.

Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.

S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).