Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

John Steinbeck: Zablodeli avtobus

21.01.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.

Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.

Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:

“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.

Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”

Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.

Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.

S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).


Ocene

2008 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

John Steinbeck: Zablodeli avtobus

21.01.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.

Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.

Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:

“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.

Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”

Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.

Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.

S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).


21.09.2020

Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


21.09.2020

Gert Ledig: Povračilo

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Jure Franko.


21.09.2020

Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Lidija Hartman.


21.09.2020

Mare Cestnik: Zmagoslavci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


17.09.2020

Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89

Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020


21.09.2020

Potential states

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.09.2020

Potential States

Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej


14.09.2020

Juš Škraban: Ribja hoja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


14.09.2020

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Barbara Zupan.


14.09.2020

Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


14.09.2020

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


11.09.2020

Oče Romuald: Škofjeloški pasijon

Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci


11.09.2020

Pravljični muzikal Turandot

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Mulan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Ostržek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.09.2020

MGL: Studio - José Cabeza: Trije milijoni minut

V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani


09.09.2020

Maša v h-molu Johanna Sebastiana Bacha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.09.2020

Vladislav Vančura: Muhasto poletje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


07.09.2020

Gašper Križnik: Sveti Coprijan

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Ivan Lotrič.


07.09.2020

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


Stran 67 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov