Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

John Steinbeck: Zablodeli avtobus

21.01.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.

Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.

Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:

“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.

Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”

Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.

Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.

S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).


Ocene

2011 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

John Steinbeck: Zablodeli avtobus

21.01.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.

Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.

Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:

“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.

Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”

Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.

Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.

S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).


14.10.2019

Ivan Antić: Membrane, membrane

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


14.10.2019

Marija Švajncer: Igralca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


11.10.2019

Mestno gledališče ljubljansko - Ben Jonson, Stefan Zweig: Volpone

Ben Jonson, Stefan Zweig Volpone 1605, 1926 Črna komedija Premiera: 10. oktober 2019 Prevajalec (Ben Jonson) Janez Menart Prevajalka (Stefan Zweig) Mojca Kranjc Avtor priredbe, režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumograf Leo Kulaš Avtor videa Izidor Farič Lektorica Barbara Rogelj Asistentka kostumografa (študijsko) Lara Kulaš Igrajo Primož Pirnat, Jaka Lah, Gašper Jarni, Jožef Ropoša, Jernej Gašperin, Ana Pavlin k.g., Tanja Dimitrievska, Matej Zemljič, Mario Dragojević k. g., Boris Kerč Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Volpone; komedijo Bena Jonsona o pohlepu so v Angliji prvič uprizorili leta 1605. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Jonsonovega Volponeja predelal Stefan Zweig; poenostavil ga je, prestavil v prozo in dodal srečen konec. Avtor priredbe in režiser tokratne uprizoritve je Diego de Brea. Vtise po premieri Volponeja na velikem odru Mestnega gledališča je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Jaka Lah, Primož Pirnat Avtor Peter Giodani


05.10.2019

SNG Drama Ljubljana - Amelia E.

Drama SNG Ljubljana – Mala drama Amelia E. Na osnovi besedila Preživela Maje Gal Štromar Krstna uprizoritev Premiera 4. oktober 2019 Režiser Dorian Šilec Petek Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Lektor Arko Dramaturška sodelavka in asistentka režiserja Urša Adamič Oblikovalka luči Mojca Sarjaš Igra Zvezdana Mlakar Uprizoritveno različico besedila je oblikovala ekipa. Še veste, kdo je prvi z motornim letalom preletel Atlantik? Seveda … (Charles Lindberg, pisalo se je leto 1927) In kdaj se je tega podviga samostojno lotila ženska? Ne bi vedeli? Samo pet let po Lindbergu (1932) je v prvem poskusu to uspelo Amelii Earhart, pri 35. letih že slavni letalki in nosilki več rekordov. Manj znano, pa sila zanimivo življenjsko zgodbo o drzni in neustavljivi Amelii – (preminila je v nesreči leta 1937, četrtino poti pred koncem etapnega poleta okoli sveta) – je v Mali drami v obliki monodrame izvedla igralka Zvezdana Mlakar. Uprizoritev je pripravil režiser Dorian Šilec Petek s sodelavkami, ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3318


07.10.2019

Jože Snoj: Stihožitja in distonije

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


07.10.2019

Franjo Frančič: Vzemi me k sebi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


07.10.2019

Luan Starova: Čas koz

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


07.10.2019

Norman Ohler: Popolna omama

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Aleksander Golja.


04.10.2019

Simfoniki s pianistom Dejanom Lazićem

Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.


04.10.2019

Joker

Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...


04.10.2019

Oroslan

Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...


30.09.2019

Koncert

V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.


30.09.2019

Sara Nuša Golob Grabner: Gnijoče rože

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


30.09.2019

France Pibernik, Zorko Simčič: Dohojene stopinje

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.


30.09.2019

Sebastijan Pregelj: v Elvisovi sobi

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


30.09.2019

Leila Slimani: Uspavanka

Avtorica recenzije: Ana Rozman Bere Ana Bohte.


28.09.2019

Izobčenke - avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004)

S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM


27.09.2019

Oranžni abonma

Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.


27.09.2019

MGL Mala scena - Laura Wade: Dragi, doma sem!

Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/


27.09.2019

Ocena filma Košarkar naj bo 2

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 82 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov