Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

John Steinbeck: Zablodeli avtobus

21.01.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.

Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.

Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:

“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.

Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”

Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.

Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.

S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).


Ocene

2011 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

John Steinbeck: Zablodeli avtobus

21.01.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.

Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.

Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:

“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.

Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”

Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.

Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.

S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).


27.05.2019

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


24.05.2019

Filmski kritik Denis Valič o filmu Stotnik

Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.


24.05.2019

Kateri filmi so vrhunci 72. festivala v Cannesu?

V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.


24.05.2019

15. mednarodni filmski festival Kino Otok

Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.


18.05.2019

Emanuele Aldrovandi: Alarmi!

SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik


18.05.2019

Gnus, besede in reči

V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:


17.05.2019

Pogovor o filmu Zgodovina ljubezni

Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.


17.05.2019

Pogovor o filmu Jaz sem za nič

V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


Stran 87 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov