Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Knjiga Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo ni toliko slavilna kot skuša na življenje pogledati iz neke druge, recimo panoramske perspektive. V mešanici eseja, avtobiografije, spominov in vinjet naslavlja konkretnega bralca. Čeprav si kronologije avtorjevega življenja ne moremo do potankosti izrisati, ujamemo njegovega duha. Vinjete izkazujejo nemirnega raziskovalca, umetnika, ljubimca, prijatelja, očeta, dedka, avtoriteto, njegov jezik je ostro nabrušen, brezkompromisen, in na trenutke nekonvencionalen. Zdi se, da skuša Jovanović iz posameznega človeka ali situacije posrkati bistvo, mu izrezati drobovje in iz teh posamičnih delcev sestaviti lastno naturo. Na ta način čutimo Jovanovićev phisis, neštetokrat beremo o njegovi jezljivosti, tudi brutalnosti do igralcev v gledališču, do sina Saše, ali do ljubezni v ženski osebi, toda na koncu koncev opravi samorefleksijo, oprosti najprej samemu sebi in potem drugim, dokler teatralno ne zapiše: “Kajti nič na svetu ne more onesrečiti človeka bolj kot sovraštvo. /…/. Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovražijo.”
Ne glede na to, koliko si avtor jemlje pravico opredeljevanja in definiranja, skuša ostati dosleden. Ob vprašanju slovenske identitete se kot dramaturg vpraša, kako bi Tone Partljič ali Sašo Hribar napisala humoristično televizijsko serijo tipa Alo alo? Kako bi Slovence karakterizirala? O televizijski nanizanki VOS, ki nekritično slavi junaštva odporniškega gibanja, zapiše: “prenapihnjeno, površno, izmišljeno”. Enako o Marjanu Šarcu v kratkem zapisu z naslovom Bivši igralec, zdaj premier beremo: “Bil je neskončno duhovit. Ampak naloge se je vendarle lotil površno. A bo tak tudi kot predsednik vlade?” Jasno je torej, da se Jovanović izreka iz pozicije avtoritete in recimo še iz časov, ko je avtoriteta ustvarjalcev še nekaj štela. Vendar s tem v resnici ne obračunava, pač pa bolj z lastno osebnostjo, s sestavo le-te, zaradi česar se vrača v lastno otroštvo, in tam išče vzroke za svoj karakter. Ampak bolj kot gromovništvo so zanimiva zapravljena prijateljstva, zamere in celo sovraštva, za katera je prepoznal, da ga toliko kot bolijo.
Ko v vinjeti o Andreju Hiengu zapiše, da prijatelju nikoli ni povedal, kako zelo ga je cenil in spoštoval, se nam zdi, kot da morajo stavki iz njega. In ko niza portrete, od osnovnošolske učiteljice Marije Saje do dragocenega zapisa o Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Dominiku Smoletu, Petru Božiču in Rudiju Šeligu nam poleg večnega srda pokaže svojo melanholično ali mehko plat. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, o njih poroča s spoštovanjem. Zanj so ti ljudje kardinali, umetniki, vizionarji, aristokrati. In tudi ne gre za to, da bi jih moral še enkrat ustoličiti, pač pa jih uporablja kot vodiče v osebni kartografiji, in to v času, ko je videl veliko vojn, s svojimi igrami prepotoval mesta in se ljubil s številnimi ženskami. Na trenutke pomislimo, da je poskušal narediti podobno kot Ivo Svetina s knjigo Gledališče Pekarna (1971-1978), saj še posebej v prvi polovici knjige navaja nekaj istih oseb. Vendar Jovanović ne kaže navdušenja nad popisovanjem družbeno-političnih okvirjev. Ključno je, da je zgradil osebno fresko, ki ima poleg dokumentarnih vsebin tudi univerzalno vrednost.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Knjiga Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo ni toliko slavilna kot skuša na življenje pogledati iz neke druge, recimo panoramske perspektive. V mešanici eseja, avtobiografije, spominov in vinjet naslavlja konkretnega bralca. Čeprav si kronologije avtorjevega življenja ne moremo do potankosti izrisati, ujamemo njegovega duha. Vinjete izkazujejo nemirnega raziskovalca, umetnika, ljubimca, prijatelja, očeta, dedka, avtoriteto, njegov jezik je ostro nabrušen, brezkompromisen, in na trenutke nekonvencionalen. Zdi se, da skuša Jovanović iz posameznega človeka ali situacije posrkati bistvo, mu izrezati drobovje in iz teh posamičnih delcev sestaviti lastno naturo. Na ta način čutimo Jovanovićev phisis, neštetokrat beremo o njegovi jezljivosti, tudi brutalnosti do igralcev v gledališču, do sina Saše, ali do ljubezni v ženski osebi, toda na koncu koncev opravi samorefleksijo, oprosti najprej samemu sebi in potem drugim, dokler teatralno ne zapiše: “Kajti nič na svetu ne more onesrečiti človeka bolj kot sovraštvo. /…/. Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovražijo.”
Ne glede na to, koliko si avtor jemlje pravico opredeljevanja in definiranja, skuša ostati dosleden. Ob vprašanju slovenske identitete se kot dramaturg vpraša, kako bi Tone Partljič ali Sašo Hribar napisala humoristično televizijsko serijo tipa Alo alo? Kako bi Slovence karakterizirala? O televizijski nanizanki VOS, ki nekritično slavi junaštva odporniškega gibanja, zapiše: “prenapihnjeno, površno, izmišljeno”. Enako o Marjanu Šarcu v kratkem zapisu z naslovom Bivši igralec, zdaj premier beremo: “Bil je neskončno duhovit. Ampak naloge se je vendarle lotil površno. A bo tak tudi kot predsednik vlade?” Jasno je torej, da se Jovanović izreka iz pozicije avtoritete in recimo še iz časov, ko je avtoriteta ustvarjalcev še nekaj štela. Vendar s tem v resnici ne obračunava, pač pa bolj z lastno osebnostjo, s sestavo le-te, zaradi česar se vrača v lastno otroštvo, in tam išče vzroke za svoj karakter. Ampak bolj kot gromovništvo so zanimiva zapravljena prijateljstva, zamere in celo sovraštva, za katera je prepoznal, da ga toliko kot bolijo.
Ko v vinjeti o Andreju Hiengu zapiše, da prijatelju nikoli ni povedal, kako zelo ga je cenil in spoštoval, se nam zdi, kot da morajo stavki iz njega. In ko niza portrete, od osnovnošolske učiteljice Marije Saje do dragocenega zapisa o Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Dominiku Smoletu, Petru Božiču in Rudiju Šeligu nam poleg večnega srda pokaže svojo melanholično ali mehko plat. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, o njih poroča s spoštovanjem. Zanj so ti ljudje kardinali, umetniki, vizionarji, aristokrati. In tudi ne gre za to, da bi jih moral še enkrat ustoličiti, pač pa jih uporablja kot vodiče v osebni kartografiji, in to v času, ko je videl veliko vojn, s svojimi igrami prepotoval mesta in se ljubil s številnimi ženskami. Na trenutke pomislimo, da je poskušal narediti podobno kot Ivo Svetina s knjigo Gledališče Pekarna (1971-1978), saj še posebej v prvi polovici knjige navaja nekaj istih oseb. Vendar Jovanović ne kaže navdušenja nad popisovanjem družbeno-političnih okvirjev. Ključno je, da je zgradil osebno fresko, ki ima poleg dokumentarnih vsebin tudi univerzalno vrednost.
Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov