Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Knjiga Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo ni toliko slavilna kot skuša na življenje pogledati iz neke druge, recimo panoramske perspektive. V mešanici eseja, avtobiografije, spominov in vinjet naslavlja konkretnega bralca. Čeprav si kronologije avtorjevega življenja ne moremo do potankosti izrisati, ujamemo njegovega duha. Vinjete izkazujejo nemirnega raziskovalca, umetnika, ljubimca, prijatelja, očeta, dedka, avtoriteto, njegov jezik je ostro nabrušen, brezkompromisen, in na trenutke nekonvencionalen. Zdi se, da skuša Jovanović iz posameznega človeka ali situacije posrkati bistvo, mu izrezati drobovje in iz teh posamičnih delcev sestaviti lastno naturo. Na ta način čutimo Jovanovićev phisis, neštetokrat beremo o njegovi jezljivosti, tudi brutalnosti do igralcev v gledališču, do sina Saše, ali do ljubezni v ženski osebi, toda na koncu koncev opravi samorefleksijo, oprosti najprej samemu sebi in potem drugim, dokler teatralno ne zapiše: “Kajti nič na svetu ne more onesrečiti človeka bolj kot sovraštvo. /…/. Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovražijo.”
Ne glede na to, koliko si avtor jemlje pravico opredeljevanja in definiranja, skuša ostati dosleden. Ob vprašanju slovenske identitete se kot dramaturg vpraša, kako bi Tone Partljič ali Sašo Hribar napisala humoristično televizijsko serijo tipa Alo alo? Kako bi Slovence karakterizirala? O televizijski nanizanki VOS, ki nekritično slavi junaštva odporniškega gibanja, zapiše: “prenapihnjeno, površno, izmišljeno”. Enako o Marjanu Šarcu v kratkem zapisu z naslovom Bivši igralec, zdaj premier beremo: “Bil je neskončno duhovit. Ampak naloge se je vendarle lotil površno. A bo tak tudi kot predsednik vlade?” Jasno je torej, da se Jovanović izreka iz pozicije avtoritete in recimo še iz časov, ko je avtoriteta ustvarjalcev še nekaj štela. Vendar s tem v resnici ne obračunava, pač pa bolj z lastno osebnostjo, s sestavo le-te, zaradi česar se vrača v lastno otroštvo, in tam išče vzroke za svoj karakter. Ampak bolj kot gromovništvo so zanimiva zapravljena prijateljstva, zamere in celo sovraštva, za katera je prepoznal, da ga toliko kot bolijo.
Ko v vinjeti o Andreju Hiengu zapiše, da prijatelju nikoli ni povedal, kako zelo ga je cenil in spoštoval, se nam zdi, kot da morajo stavki iz njega. In ko niza portrete, od osnovnošolske učiteljice Marije Saje do dragocenega zapisa o Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Dominiku Smoletu, Petru Božiču in Rudiju Šeligu nam poleg večnega srda pokaže svojo melanholično ali mehko plat. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, o njih poroča s spoštovanjem. Zanj so ti ljudje kardinali, umetniki, vizionarji, aristokrati. In tudi ne gre za to, da bi jih moral še enkrat ustoličiti, pač pa jih uporablja kot vodiče v osebni kartografiji, in to v času, ko je videl veliko vojn, s svojimi igrami prepotoval mesta in se ljubil s številnimi ženskami. Na trenutke pomislimo, da je poskušal narediti podobno kot Ivo Svetina s knjigo Gledališče Pekarna (1971-1978), saj še posebej v prvi polovici knjige navaja nekaj istih oseb. Vendar Jovanović ne kaže navdušenja nad popisovanjem družbeno-političnih okvirjev. Ključno je, da je zgradil osebno fresko, ki ima poleg dokumentarnih vsebin tudi univerzalno vrednost.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Knjiga Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo ni toliko slavilna kot skuša na življenje pogledati iz neke druge, recimo panoramske perspektive. V mešanici eseja, avtobiografije, spominov in vinjet naslavlja konkretnega bralca. Čeprav si kronologije avtorjevega življenja ne moremo do potankosti izrisati, ujamemo njegovega duha. Vinjete izkazujejo nemirnega raziskovalca, umetnika, ljubimca, prijatelja, očeta, dedka, avtoriteto, njegov jezik je ostro nabrušen, brezkompromisen, in na trenutke nekonvencionalen. Zdi se, da skuša Jovanović iz posameznega človeka ali situacije posrkati bistvo, mu izrezati drobovje in iz teh posamičnih delcev sestaviti lastno naturo. Na ta način čutimo Jovanovićev phisis, neštetokrat beremo o njegovi jezljivosti, tudi brutalnosti do igralcev v gledališču, do sina Saše, ali do ljubezni v ženski osebi, toda na koncu koncev opravi samorefleksijo, oprosti najprej samemu sebi in potem drugim, dokler teatralno ne zapiše: “Kajti nič na svetu ne more onesrečiti človeka bolj kot sovraštvo. /…/. Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovražijo.”
Ne glede na to, koliko si avtor jemlje pravico opredeljevanja in definiranja, skuša ostati dosleden. Ob vprašanju slovenske identitete se kot dramaturg vpraša, kako bi Tone Partljič ali Sašo Hribar napisala humoristično televizijsko serijo tipa Alo alo? Kako bi Slovence karakterizirala? O televizijski nanizanki VOS, ki nekritično slavi junaštva odporniškega gibanja, zapiše: “prenapihnjeno, površno, izmišljeno”. Enako o Marjanu Šarcu v kratkem zapisu z naslovom Bivši igralec, zdaj premier beremo: “Bil je neskončno duhovit. Ampak naloge se je vendarle lotil površno. A bo tak tudi kot predsednik vlade?” Jasno je torej, da se Jovanović izreka iz pozicije avtoritete in recimo še iz časov, ko je avtoriteta ustvarjalcev še nekaj štela. Vendar s tem v resnici ne obračunava, pač pa bolj z lastno osebnostjo, s sestavo le-te, zaradi česar se vrača v lastno otroštvo, in tam išče vzroke za svoj karakter. Ampak bolj kot gromovništvo so zanimiva zapravljena prijateljstva, zamere in celo sovraštva, za katera je prepoznal, da ga toliko kot bolijo.
Ko v vinjeti o Andreju Hiengu zapiše, da prijatelju nikoli ni povedal, kako zelo ga je cenil in spoštoval, se nam zdi, kot da morajo stavki iz njega. In ko niza portrete, od osnovnošolske učiteljice Marije Saje do dragocenega zapisa o Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Dominiku Smoletu, Petru Božiču in Rudiju Šeligu nam poleg večnega srda pokaže svojo melanholično ali mehko plat. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, o njih poroča s spoštovanjem. Zanj so ti ljudje kardinali, umetniki, vizionarji, aristokrati. In tudi ne gre za to, da bi jih moral še enkrat ustoličiti, pač pa jih uporablja kot vodiče v osebni kartografiji, in to v času, ko je videl veliko vojn, s svojimi igrami prepotoval mesta in se ljubil s številnimi ženskami. Na trenutke pomislimo, da je poskušal narediti podobno kot Ivo Svetina s knjigo Gledališče Pekarna (1971-1978), saj še posebej v prvi polovici knjige navaja nekaj istih oseb. Vendar Jovanović ne kaže navdušenja nad popisovanjem družbeno-političnih okvirjev. Ključno je, da je zgradil osebno fresko, ki ima poleg dokumentarnih vsebin tudi univerzalno vrednost.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov