Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov