Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov