Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Péter Nádas: Vzporedne zgodbe

04.02.2019

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.

Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2018

Roman Vzporedne zgodbe velja za magnum opus enega najvidnejših sodobnih literarnih peres Madžarske Pétra Nádasa. Zaradi zajetnosti – v slovenskem prevodu obsega kar 2024 strani – ni mogoče podčrtati vseh tematskih in motivnih odtenkov, ki jih pisatelj odpira v tem osemnajst let nastajajočem romanu. Na splošno Vzporedne zgodbe govorijo o ljudeh v turbulentnih razmerah 20. stoletja. Zbirko zgodovinskih partikularnosti sestavljajo nekateri dogodki iz prve in druge svetovne vojne ter iz koncentracijskih taborišč, raziskave evgenike, madžarska revolucija leta 1956 in padec Berlinskega zidu. Zgodovinske okoliščine, predvsem tiste iz madžarskega in nemškega okolja, pronicajo iz ozadja, medtem ko bližnji kader zapolnjujejo posamezniki. Teh je Nádas v romanu nanizal v izobilju, nekaterim izmed njih pa namenil več pozornosti – denimo družini profesorja Lippayja, ki je kolaboriral z različnimi režimi, družini Döhring, ki je povezana s pokolom med drugo svetovno vojno, ali von Wolkensteinovim, ki jih zaznamuje sodelovanje z nacizmom.

Literarna snov v delu ni omejena z logiko kavzalnosti in kronološkosti. Nasprotno, Nádas skače po časovni liniji naprej in nazaj; se ustavi pri nekem liku in se po petstotih straneh vrne k njemu. V središču te nelinearne naracije sta nenehno izbrani subjekt in njegova interakcija z drugimi. Ob tem pisatelj intenzivno popisuje posameznikovo telo in telesne, seksualne odzive v dani situaciji in teh ne ločuje od psihološke slike. Med mislijo ali dušo in fizičnim je pri Nádasu enačaj. Bralca povabi, da preuči najglobljo posameznikovo intimo: si ogleda kožico na penisu, razbere vlažnost nožnice ali druge znake vznemirjenosti.

Vzporedne zgodbe v skupno treh knjigah – Nemi predeli, V brezdanji noči in Dih svobode – sestavlja 39 poglavij, ki se razlikujejo po stopnji fabulativnosti. V nekaterih poglavjih Nádas gradi pripoved, v drugih pa ritem upočasni in raztegne čas, s čimer spominja na filme njegovega rojaka Béle Tarra. Takrat pridejo v prvi plan procesnost, drugačna časovnost in opisovanje postopkov; na primer pri popisu spolnega odnosa med Agostom Lippayem Lehrom in njegovo ljubico Gyöngyvér Mózes, ki mu je pisatelj namenil več kot sto strani. S to razgrnitvijo združitve – pri čemer ne gre za nikakršno romantično izkustvo – je ustvaril enega izmed najintenzivnejših prikazov spolnega akta v literaturi. Pisatelj se v tem stiku, ki se kaže kot izmenjujoča se igra nadvlade, obredno posveča telesnim detajlom, ki jih človek navadno tišči v svoji intimi ali morda deli z intimo svojega seksualnega partnerja.

Nádas s tem kaže, kako ima vsak posameznik ob maski in videzu, ki si ju nadene pred svetom, več skritih plati, med njimi tudi takih, ki jih racio ne zmore nadzirati. Tako je s slo, ki žene Agostovega bratranca Kristófa na budimpeški Margaretin otok, kjer se srečujejo homoseksualci v želji po hitri seksualni zadovoljitvi. Strani, polne dialektike med Kristofovo željo, porajajočo se v nezavednem, in racionalnim odklonom, ki ga skoraj privede do samomora, eskalirajo v dolgem opisu spolnega akta na nekem javnem stranišču.

Ko se bralec sooča s takim razponom likov, ki z umeščenostjo v okolje in čas odpirajo zgodovinske reference, hkrati pa s svojo psihologijo pripovedujejo véčne zgodbe o človeku, njegovi želji, travmi, seksualnosti in ljubezni, se spoprijema tudi z lastno sublimno težnjo po redu, po organiziranosti pripovedi. Vsak lik, ki mu ga pisatelj ponudi, želi povezati z drugim, bodisi po sorodstveni liniji ali kakšni drugi. Pisatelj nekatere izmed teh povezav sugerira odprto, tako da bralec že misli, da mu je uspelo usvojiti romaneskni svet, spet drugič pa ga zmede, dokler ne spozna, da gre Nádas preko želje po vzročnosti in historičnosti, da romana ne narekuje red, temveč nered, da naslovna vzporednost včasih pač preči in da se kak konec poveže z  začetkom, vendar je to tudi vse. Vzporedne zgodbe niso grajene kot monolitna struktura z jasno mrežo, prav tako niso ena izmed vélikih katarzičnih zgodb. Sestavljene so iz niza večjih fragmentov, ki nakazuje eruptivnost, pretrganost 20. stoletja; sestava likov kot nosilcev romana pa njegovo travmatičnost.

Vzporedne zgodbe so vse prej kot enostavno bralsko doživetje, k čemur pripomore tudi spogledovanje z značilnostmi novega romana. Vsekakor pa Nádas skozi ves roman izkazuje slogovno mojstrstvo, estetsko čutenje besede, ne nazadnje pa tudi izrazito etičnost in eruditsko širino – v romanu najdemo podrobno analizo arhitekturnih slogov, poglobitev v delo na inštitutu za rasne raziskave in podobno. To je eden izmed romanov, za katerega se zdi, da bi ga avtor lahko pisal še naprej, bralec bral še naprej, ali pa se k njemu vrnil po letu dni, ko ga je že prebral, ga odprl pri poljubnem poglavju in bil zadovoljen.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Péter Nádas: Vzporedne zgodbe

04.02.2019

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.

Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2018

Roman Vzporedne zgodbe velja za magnum opus enega najvidnejših sodobnih literarnih peres Madžarske Pétra Nádasa. Zaradi zajetnosti – v slovenskem prevodu obsega kar 2024 strani – ni mogoče podčrtati vseh tematskih in motivnih odtenkov, ki jih pisatelj odpira v tem osemnajst let nastajajočem romanu. Na splošno Vzporedne zgodbe govorijo o ljudeh v turbulentnih razmerah 20. stoletja. Zbirko zgodovinskih partikularnosti sestavljajo nekateri dogodki iz prve in druge svetovne vojne ter iz koncentracijskih taborišč, raziskave evgenike, madžarska revolucija leta 1956 in padec Berlinskega zidu. Zgodovinske okoliščine, predvsem tiste iz madžarskega in nemškega okolja, pronicajo iz ozadja, medtem ko bližnji kader zapolnjujejo posamezniki. Teh je Nádas v romanu nanizal v izobilju, nekaterim izmed njih pa namenil več pozornosti – denimo družini profesorja Lippayja, ki je kolaboriral z različnimi režimi, družini Döhring, ki je povezana s pokolom med drugo svetovno vojno, ali von Wolkensteinovim, ki jih zaznamuje sodelovanje z nacizmom.

Literarna snov v delu ni omejena z logiko kavzalnosti in kronološkosti. Nasprotno, Nádas skače po časovni liniji naprej in nazaj; se ustavi pri nekem liku in se po petstotih straneh vrne k njemu. V središču te nelinearne naracije sta nenehno izbrani subjekt in njegova interakcija z drugimi. Ob tem pisatelj intenzivno popisuje posameznikovo telo in telesne, seksualne odzive v dani situaciji in teh ne ločuje od psihološke slike. Med mislijo ali dušo in fizičnim je pri Nádasu enačaj. Bralca povabi, da preuči najglobljo posameznikovo intimo: si ogleda kožico na penisu, razbere vlažnost nožnice ali druge znake vznemirjenosti.

Vzporedne zgodbe v skupno treh knjigah – Nemi predeli, V brezdanji noči in Dih svobode – sestavlja 39 poglavij, ki se razlikujejo po stopnji fabulativnosti. V nekaterih poglavjih Nádas gradi pripoved, v drugih pa ritem upočasni in raztegne čas, s čimer spominja na filme njegovega rojaka Béle Tarra. Takrat pridejo v prvi plan procesnost, drugačna časovnost in opisovanje postopkov; na primer pri popisu spolnega odnosa med Agostom Lippayem Lehrom in njegovo ljubico Gyöngyvér Mózes, ki mu je pisatelj namenil več kot sto strani. S to razgrnitvijo združitve – pri čemer ne gre za nikakršno romantično izkustvo – je ustvaril enega izmed najintenzivnejših prikazov spolnega akta v literaturi. Pisatelj se v tem stiku, ki se kaže kot izmenjujoča se igra nadvlade, obredno posveča telesnim detajlom, ki jih človek navadno tišči v svoji intimi ali morda deli z intimo svojega seksualnega partnerja.

Nádas s tem kaže, kako ima vsak posameznik ob maski in videzu, ki si ju nadene pred svetom, več skritih plati, med njimi tudi takih, ki jih racio ne zmore nadzirati. Tako je s slo, ki žene Agostovega bratranca Kristófa na budimpeški Margaretin otok, kjer se srečujejo homoseksualci v želji po hitri seksualni zadovoljitvi. Strani, polne dialektike med Kristofovo željo, porajajočo se v nezavednem, in racionalnim odklonom, ki ga skoraj privede do samomora, eskalirajo v dolgem opisu spolnega akta na nekem javnem stranišču.

Ko se bralec sooča s takim razponom likov, ki z umeščenostjo v okolje in čas odpirajo zgodovinske reference, hkrati pa s svojo psihologijo pripovedujejo véčne zgodbe o človeku, njegovi želji, travmi, seksualnosti in ljubezni, se spoprijema tudi z lastno sublimno težnjo po redu, po organiziranosti pripovedi. Vsak lik, ki mu ga pisatelj ponudi, želi povezati z drugim, bodisi po sorodstveni liniji ali kakšni drugi. Pisatelj nekatere izmed teh povezav sugerira odprto, tako da bralec že misli, da mu je uspelo usvojiti romaneskni svet, spet drugič pa ga zmede, dokler ne spozna, da gre Nádas preko želje po vzročnosti in historičnosti, da romana ne narekuje red, temveč nered, da naslovna vzporednost včasih pač preči in da se kak konec poveže z  začetkom, vendar je to tudi vse. Vzporedne zgodbe niso grajene kot monolitna struktura z jasno mrežo, prav tako niso ena izmed vélikih katarzičnih zgodb. Sestavljene so iz niza večjih fragmentov, ki nakazuje eruptivnost, pretrganost 20. stoletja; sestava likov kot nosilcev romana pa njegovo travmatičnost.

Vzporedne zgodbe so vse prej kot enostavno bralsko doživetje, k čemur pripomore tudi spogledovanje z značilnostmi novega romana. Vsekakor pa Nádas skozi ves roman izkazuje slogovno mojstrstvo, estetsko čutenje besede, ne nazadnje pa tudi izrazito etičnost in eruditsko širino – v romanu najdemo podrobno analizo arhitekturnih slogov, poglobitev v delo na inštitutu za rasne raziskave in podobno. To je eden izmed romanov, za katerega se zdi, da bi ga avtor lahko pisal še naprej, bralec bral še naprej, ali pa se k njemu vrnil po letu dni, ko ga je že prebral, ga odprl pri poljubnem poglavju in bil zadovoljen.


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


Stran 49 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov