Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2018
Roman Vzporedne zgodbe velja za magnum opus enega najvidnejših sodobnih literarnih peres Madžarske Pétra Nádasa. Zaradi zajetnosti – v slovenskem prevodu obsega kar 2024 strani – ni mogoče podčrtati vseh tematskih in motivnih odtenkov, ki jih pisatelj odpira v tem osemnajst let nastajajočem romanu. Na splošno Vzporedne zgodbe govorijo o ljudeh v turbulentnih razmerah 20. stoletja. Zbirko zgodovinskih partikularnosti sestavljajo nekateri dogodki iz prve in druge svetovne vojne ter iz koncentracijskih taborišč, raziskave evgenike, madžarska revolucija leta 1956 in padec Berlinskega zidu. Zgodovinske okoliščine, predvsem tiste iz madžarskega in nemškega okolja, pronicajo iz ozadja, medtem ko bližnji kader zapolnjujejo posamezniki. Teh je Nádas v romanu nanizal v izobilju, nekaterim izmed njih pa namenil več pozornosti – denimo družini profesorja Lippayja, ki je kolaboriral z različnimi režimi, družini Döhring, ki je povezana s pokolom med drugo svetovno vojno, ali von Wolkensteinovim, ki jih zaznamuje sodelovanje z nacizmom.
Literarna snov v delu ni omejena z logiko kavzalnosti in kronološkosti. Nasprotno, Nádas skače po časovni liniji naprej in nazaj; se ustavi pri nekem liku in se po petstotih straneh vrne k njemu. V središču te nelinearne naracije sta nenehno izbrani subjekt in njegova interakcija z drugimi. Ob tem pisatelj intenzivno popisuje posameznikovo telo in telesne, seksualne odzive v dani situaciji in teh ne ločuje od psihološke slike. Med mislijo ali dušo in fizičnim je pri Nádasu enačaj. Bralca povabi, da preuči najglobljo posameznikovo intimo: si ogleda kožico na penisu, razbere vlažnost nožnice ali druge znake vznemirjenosti.
Vzporedne zgodbe v skupno treh knjigah – Nemi predeli, V brezdanji noči in Dih svobode – sestavlja 39 poglavij, ki se razlikujejo po stopnji fabulativnosti. V nekaterih poglavjih Nádas gradi pripoved, v drugih pa ritem upočasni in raztegne čas, s čimer spominja na filme njegovega rojaka Béle Tarra. Takrat pridejo v prvi plan procesnost, drugačna časovnost in opisovanje postopkov; na primer pri popisu spolnega odnosa med Agostom Lippayem Lehrom in njegovo ljubico Gyöngyvér Mózes, ki mu je pisatelj namenil več kot sto strani. S to razgrnitvijo združitve – pri čemer ne gre za nikakršno romantično izkustvo – je ustvaril enega izmed najintenzivnejših prikazov spolnega akta v literaturi. Pisatelj se v tem stiku, ki se kaže kot izmenjujoča se igra nadvlade, obredno posveča telesnim detajlom, ki jih človek navadno tišči v svoji intimi ali morda deli z intimo svojega seksualnega partnerja.
Nádas s tem kaže, kako ima vsak posameznik ob maski in videzu, ki si ju nadene pred svetom, več skritih plati, med njimi tudi takih, ki jih racio ne zmore nadzirati. Tako je s slo, ki žene Agostovega bratranca Kristófa na budimpeški Margaretin otok, kjer se srečujejo homoseksualci v želji po hitri seksualni zadovoljitvi. Strani, polne dialektike med Kristofovo željo, porajajočo se v nezavednem, in racionalnim odklonom, ki ga skoraj privede do samomora, eskalirajo v dolgem opisu spolnega akta na nekem javnem stranišču.
Ko se bralec sooča s takim razponom likov, ki z umeščenostjo v okolje in čas odpirajo zgodovinske reference, hkrati pa s svojo psihologijo pripovedujejo véčne zgodbe o človeku, njegovi želji, travmi, seksualnosti in ljubezni, se spoprijema tudi z lastno sublimno težnjo po redu, po organiziranosti pripovedi. Vsak lik, ki mu ga pisatelj ponudi, želi povezati z drugim, bodisi po sorodstveni liniji ali kakšni drugi. Pisatelj nekatere izmed teh povezav sugerira odprto, tako da bralec že misli, da mu je uspelo usvojiti romaneskni svet, spet drugič pa ga zmede, dokler ne spozna, da gre Nádas preko želje po vzročnosti in historičnosti, da romana ne narekuje red, temveč nered, da naslovna vzporednost včasih pač preči in da se kak konec poveže z začetkom, vendar je to tudi vse. Vzporedne zgodbe niso grajene kot monolitna struktura z jasno mrežo, prav tako niso ena izmed vélikih katarzičnih zgodb. Sestavljene so iz niza večjih fragmentov, ki nakazuje eruptivnost, pretrganost 20. stoletja; sestava likov kot nosilcev romana pa njegovo travmatičnost.
Vzporedne zgodbe so vse prej kot enostavno bralsko doživetje, k čemur pripomore tudi spogledovanje z značilnostmi novega romana. Vsekakor pa Nádas skozi ves roman izkazuje slogovno mojstrstvo, estetsko čutenje besede, ne nazadnje pa tudi izrazito etičnost in eruditsko širino – v romanu najdemo podrobno analizo arhitekturnih slogov, poglobitev v delo na inštitutu za rasne raziskave in podobno. To je eden izmed romanov, za katerega se zdi, da bi ga avtor lahko pisal še naprej, bralec bral še naprej, ali pa se k njemu vrnil po letu dni, ko ga je že prebral, ga odprl pri poljubnem poglavju in bil zadovoljen.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2018
Roman Vzporedne zgodbe velja za magnum opus enega najvidnejših sodobnih literarnih peres Madžarske Pétra Nádasa. Zaradi zajetnosti – v slovenskem prevodu obsega kar 2024 strani – ni mogoče podčrtati vseh tematskih in motivnih odtenkov, ki jih pisatelj odpira v tem osemnajst let nastajajočem romanu. Na splošno Vzporedne zgodbe govorijo o ljudeh v turbulentnih razmerah 20. stoletja. Zbirko zgodovinskih partikularnosti sestavljajo nekateri dogodki iz prve in druge svetovne vojne ter iz koncentracijskih taborišč, raziskave evgenike, madžarska revolucija leta 1956 in padec Berlinskega zidu. Zgodovinske okoliščine, predvsem tiste iz madžarskega in nemškega okolja, pronicajo iz ozadja, medtem ko bližnji kader zapolnjujejo posamezniki. Teh je Nádas v romanu nanizal v izobilju, nekaterim izmed njih pa namenil več pozornosti – denimo družini profesorja Lippayja, ki je kolaboriral z različnimi režimi, družini Döhring, ki je povezana s pokolom med drugo svetovno vojno, ali von Wolkensteinovim, ki jih zaznamuje sodelovanje z nacizmom.
Literarna snov v delu ni omejena z logiko kavzalnosti in kronološkosti. Nasprotno, Nádas skače po časovni liniji naprej in nazaj; se ustavi pri nekem liku in se po petstotih straneh vrne k njemu. V središču te nelinearne naracije sta nenehno izbrani subjekt in njegova interakcija z drugimi. Ob tem pisatelj intenzivno popisuje posameznikovo telo in telesne, seksualne odzive v dani situaciji in teh ne ločuje od psihološke slike. Med mislijo ali dušo in fizičnim je pri Nádasu enačaj. Bralca povabi, da preuči najglobljo posameznikovo intimo: si ogleda kožico na penisu, razbere vlažnost nožnice ali druge znake vznemirjenosti.
Vzporedne zgodbe v skupno treh knjigah – Nemi predeli, V brezdanji noči in Dih svobode – sestavlja 39 poglavij, ki se razlikujejo po stopnji fabulativnosti. V nekaterih poglavjih Nádas gradi pripoved, v drugih pa ritem upočasni in raztegne čas, s čimer spominja na filme njegovega rojaka Béle Tarra. Takrat pridejo v prvi plan procesnost, drugačna časovnost in opisovanje postopkov; na primer pri popisu spolnega odnosa med Agostom Lippayem Lehrom in njegovo ljubico Gyöngyvér Mózes, ki mu je pisatelj namenil več kot sto strani. S to razgrnitvijo združitve – pri čemer ne gre za nikakršno romantično izkustvo – je ustvaril enega izmed najintenzivnejših prikazov spolnega akta v literaturi. Pisatelj se v tem stiku, ki se kaže kot izmenjujoča se igra nadvlade, obredno posveča telesnim detajlom, ki jih človek navadno tišči v svoji intimi ali morda deli z intimo svojega seksualnega partnerja.
Nádas s tem kaže, kako ima vsak posameznik ob maski in videzu, ki si ju nadene pred svetom, več skritih plati, med njimi tudi takih, ki jih racio ne zmore nadzirati. Tako je s slo, ki žene Agostovega bratranca Kristófa na budimpeški Margaretin otok, kjer se srečujejo homoseksualci v želji po hitri seksualni zadovoljitvi. Strani, polne dialektike med Kristofovo željo, porajajočo se v nezavednem, in racionalnim odklonom, ki ga skoraj privede do samomora, eskalirajo v dolgem opisu spolnega akta na nekem javnem stranišču.
Ko se bralec sooča s takim razponom likov, ki z umeščenostjo v okolje in čas odpirajo zgodovinske reference, hkrati pa s svojo psihologijo pripovedujejo véčne zgodbe o človeku, njegovi želji, travmi, seksualnosti in ljubezni, se spoprijema tudi z lastno sublimno težnjo po redu, po organiziranosti pripovedi. Vsak lik, ki mu ga pisatelj ponudi, želi povezati z drugim, bodisi po sorodstveni liniji ali kakšni drugi. Pisatelj nekatere izmed teh povezav sugerira odprto, tako da bralec že misli, da mu je uspelo usvojiti romaneskni svet, spet drugič pa ga zmede, dokler ne spozna, da gre Nádas preko želje po vzročnosti in historičnosti, da romana ne narekuje red, temveč nered, da naslovna vzporednost včasih pač preči in da se kak konec poveže z začetkom, vendar je to tudi vse. Vzporedne zgodbe niso grajene kot monolitna struktura z jasno mrežo, prav tako niso ena izmed vélikih katarzičnih zgodb. Sestavljene so iz niza večjih fragmentov, ki nakazuje eruptivnost, pretrganost 20. stoletja; sestava likov kot nosilcev romana pa njegovo travmatičnost.
Vzporedne zgodbe so vse prej kot enostavno bralsko doživetje, k čemur pripomore tudi spogledovanje z značilnostmi novega romana. Vsekakor pa Nádas skozi ves roman izkazuje slogovno mojstrstvo, estetsko čutenje besede, ne nazadnje pa tudi izrazito etičnost in eruditsko širino – v romanu najdemo podrobno analizo arhitekturnih slogov, poglobitev v delo na inštitutu za rasne raziskave in podobno. To je eden izmed romanov, za katerega se zdi, da bi ga avtor lahko pisal še naprej, bralec bral še naprej, ali pa se k njemu vrnil po letu dni, ko ga je že prebral, ga odprl pri poljubnem poglavju in bil zadovoljen.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov