Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.

Maribor : Kulturni center, 2018

Ob branju dela Darke Zvonar Predan Boris Pahor – najini pogovori se le s težavo izognemo občutku, da smo Slovenci narod kulturnih zamudnikov. Gre namreč za vrhunskega pisatelja, ki je bil v domovini še do nedavnega prezrt, na vrednost njegovih literarnih del pa je opozorila šele Francija, ki je s pomočjo Evgena Bavčarja odkrivala in spoznala vrednost Pahorjevega opusa in ga postavila ob bok svetovnim velikanom pisane besede.

Boris Pahor, avtor prek tridesetih knjižnih del in že vrsto let resen kandidat za Nobelovo nagrado, je živa priča zgodovine celotnega 20. stoletja, človek, ki je trem totalitarizmom znal reči odločen ne, in to tako v svoji literaturi kot v dolgoletni vlogi novinarja oziroma urednika in na številnih javnih nastopih. Zaradi opozarjanja na fašizem se ga je sramovala Italija, zaradi zgodovinskega intervjuja s Kocbekom, v katerem je bilo prvič javno povedano o povojnih pobojih domobrancev, se mu je več kot le izogibala matična Slovenija in ne nazadnje se ga je vrsto let zaradi javnega izrekanja, da smo bili poleg Judov žrtve nacističnega aparata tudi Slovenci, Slovani in drugi narodi, otepala še Evropa. Če želimo Pahorju pridati predznak politične usmeritve, je to demokrat in levičar, ki obsoja domobransko kolaboracijo in mu na misel ne pridejo izjave o taktični oziroma bogsigavedi kakšni kolaboraciji ter partizanskemu odporništvu priznava vso polnopravno vrednost, po drugi strani pa govori tudi o vsem tistem, kar bi lahko imenovali »Đilasov novi razred«, predvsem pa zna komunistom argumentirano oporekati internacionalizem oziroma manko čuta narodne pripadnosti.

A obračun s fašizmom ostaja v središču Pahorjevega zanimanja, saj je ne nazadnje že kot otrok videl goreti Narodni dom, preživel je domobransko izdajo in predvsem je preživel taborišča Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen. Ni naključje, da je njegova Nekropola eno izmed najbolje napisanih pričevanj o življenju ali bolje umiranju v koncentracijskih taboriščih.

Boris Pahor tudi ni kot Primo Levi, ki je svojo travmatično taboriščno izkušnjo delil z bralci, vendar to ni preprečilo njegovega tragičnega konca. Je večni borec, optimist in intelektualec, ki na podlagi lastnih izkušenj ne molči ne o fašističnem nasilju vse od dvajsetih let preteklega stoletja ne o zablodah aktualne politične nomenklature dandanes. Naj ob tem v nekaj besedah obnovimo večkrat izpostavljeno Pahorjevo polemiko z nekdanjim generalnim slovenskim konzulom v Trstu Dimitrijem Ruplom. Slednji se ni želel zameriti italijanski diplomaciji in je hotel Pahorja iz rodnega Trsta preseliti v slovensko prestolnico. Polom je bil seveda popoln. Konzul, ki ne pozna zgodovine, ki ne ve, da je »Ljubljana srce Slovenije, a Trst so njena pljuča«, je namreč s svojo nepremišljeno izjavo hotel prav to, kar so pred in med vojno in še po njej želeli fašisti, in to je deportirati Slovence iz Italije. Pahor mu seveda ni ostal dolžan, kot tudi ni ostal dolžan ne tržaškemu županu ob podelitvi naziva častni občan Trsta ne italijanskemu, slovenskemu in še kakšnemu predsedniku. Tudi zato mu velja prisluhniti, saj je še kako aktualen, vedno oster in pronicljiv, predvsem pa je še vedno intelektualec tiste vrste, ki mu niti slava ni škodovala, kot je v knjigi pogovorov s Pahorjem zapisala avtorica Darka Zvonar Predan.

Nanizali smo le nekaj drobnih nastavkov, o katerih teče beseda v knjigi Boris Pahor – Najini pogovori. Nastala je na podlagi v dobrem poldrugem desetletju opravljenih pogovorov novinarke časopisne hiše Večer Darke Zvonar Predan z Borisom Pahorjem. Številnim objavljenim intervjujem sledijo še članki, glose in komentarji, v katerih je osrednja figura Boris Pahor in njegova zgodba – zgodba zgodovine 20. stoletja.