Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Šabec
Bere Jure Franko.
Maribor : Kulturni center, 2018
Ob branju dela Darke Zvonar Predan Boris Pahor – najini pogovori se le s težavo izognemo občutku, da smo Slovenci narod kulturnih zamudnikov. Gre namreč za vrhunskega pisatelja, ki je bil v domovini še do nedavnega prezrt, na vrednost njegovih literarnih del pa je opozorila šele Francija, ki je s pomočjo Evgena Bavčarja odkrivala in spoznala vrednost Pahorjevega opusa in ga postavila ob bok svetovnim velikanom pisane besede.
Boris Pahor, avtor prek tridesetih knjižnih del in že vrsto let resen kandidat za Nobelovo nagrado, je živa priča zgodovine celotnega 20. stoletja, človek, ki je trem totalitarizmom znal reči odločen ne, in to tako v svoji literaturi kot v dolgoletni vlogi novinarja oziroma urednika in na številnih javnih nastopih. Zaradi opozarjanja na fašizem se ga je sramovala Italija, zaradi zgodovinskega intervjuja s Kocbekom, v katerem je bilo prvič javno povedano o povojnih pobojih domobrancev, se mu je več kot le izogibala matična Slovenija in ne nazadnje se ga je vrsto let zaradi javnega izrekanja, da smo bili poleg Judov žrtve nacističnega aparata tudi Slovenci, Slovani in drugi narodi, otepala še Evropa. Če želimo Pahorju pridati predznak politične usmeritve, je to demokrat in levičar, ki obsoja domobransko kolaboracijo in mu na misel ne pridejo izjave o taktični oziroma bogsigavedi kakšni kolaboraciji ter partizanskemu odporništvu priznava vso polnopravno vrednost, po drugi strani pa govori tudi o vsem tistem, kar bi lahko imenovali »Đilasov novi razred«, predvsem pa zna komunistom argumentirano oporekati internacionalizem oziroma manko čuta narodne pripadnosti.
A obračun s fašizmom ostaja v središču Pahorjevega zanimanja, saj je ne nazadnje že kot otrok videl goreti Narodni dom, preživel je domobransko izdajo in predvsem je preživel taborišča Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen. Ni naključje, da je njegova Nekropola eno izmed najbolje napisanih pričevanj o življenju ali bolje umiranju v koncentracijskih taboriščih.
Boris Pahor tudi ni kot Primo Levi, ki je svojo travmatično taboriščno izkušnjo delil z bralci, vendar to ni preprečilo njegovega tragičnega konca. Je večni borec, optimist in intelektualec, ki na podlagi lastnih izkušenj ne molči ne o fašističnem nasilju vse od dvajsetih let preteklega stoletja ne o zablodah aktualne politične nomenklature dandanes. Naj ob tem v nekaj besedah obnovimo večkrat izpostavljeno Pahorjevo polemiko z nekdanjim generalnim slovenskim konzulom v Trstu Dimitrijem Ruplom. Slednji se ni želel zameriti italijanski diplomaciji in je hotel Pahorja iz rodnega Trsta preseliti v slovensko prestolnico. Polom je bil seveda popoln. Konzul, ki ne pozna zgodovine, ki ne ve, da je »Ljubljana srce Slovenije, a Trst so njena pljuča«, je namreč s svojo nepremišljeno izjavo hotel prav to, kar so pred in med vojno in še po njej želeli fašisti, in to je deportirati Slovence iz Italije. Pahor mu seveda ni ostal dolžan, kot tudi ni ostal dolžan ne tržaškemu županu ob podelitvi naziva častni občan Trsta ne italijanskemu, slovenskemu in še kakšnemu predsedniku. Tudi zato mu velja prisluhniti, saj je še kako aktualen, vedno oster in pronicljiv, predvsem pa je še vedno intelektualec tiste vrste, ki mu niti slava ni škodovala, kot je v knjigi pogovorov s Pahorjem zapisala avtorica Darka Zvonar Predan.
Nanizali smo le nekaj drobnih nastavkov, o katerih teče beseda v knjigi Boris Pahor – Najini pogovori. Nastala je na podlagi v dobrem poldrugem desetletju opravljenih pogovorov novinarke časopisne hiše Večer Darke Zvonar Predan z Borisom Pahorjem. Številnim objavljenim intervjujem sledijo še članki, glose in komentarji, v katerih je osrednja figura Boris Pahor in njegova zgodba – zgodba zgodovine 20. stoletja.
Avtor recenzije: Robert Šabec
Bere Jure Franko.
Maribor : Kulturni center, 2018
Ob branju dela Darke Zvonar Predan Boris Pahor – najini pogovori se le s težavo izognemo občutku, da smo Slovenci narod kulturnih zamudnikov. Gre namreč za vrhunskega pisatelja, ki je bil v domovini še do nedavnega prezrt, na vrednost njegovih literarnih del pa je opozorila šele Francija, ki je s pomočjo Evgena Bavčarja odkrivala in spoznala vrednost Pahorjevega opusa in ga postavila ob bok svetovnim velikanom pisane besede.
Boris Pahor, avtor prek tridesetih knjižnih del in že vrsto let resen kandidat za Nobelovo nagrado, je živa priča zgodovine celotnega 20. stoletja, človek, ki je trem totalitarizmom znal reči odločen ne, in to tako v svoji literaturi kot v dolgoletni vlogi novinarja oziroma urednika in na številnih javnih nastopih. Zaradi opozarjanja na fašizem se ga je sramovala Italija, zaradi zgodovinskega intervjuja s Kocbekom, v katerem je bilo prvič javno povedano o povojnih pobojih domobrancev, se mu je več kot le izogibala matična Slovenija in ne nazadnje se ga je vrsto let zaradi javnega izrekanja, da smo bili poleg Judov žrtve nacističnega aparata tudi Slovenci, Slovani in drugi narodi, otepala še Evropa. Če želimo Pahorju pridati predznak politične usmeritve, je to demokrat in levičar, ki obsoja domobransko kolaboracijo in mu na misel ne pridejo izjave o taktični oziroma bogsigavedi kakšni kolaboraciji ter partizanskemu odporništvu priznava vso polnopravno vrednost, po drugi strani pa govori tudi o vsem tistem, kar bi lahko imenovali »Đilasov novi razred«, predvsem pa zna komunistom argumentirano oporekati internacionalizem oziroma manko čuta narodne pripadnosti.
A obračun s fašizmom ostaja v središču Pahorjevega zanimanja, saj je ne nazadnje že kot otrok videl goreti Narodni dom, preživel je domobransko izdajo in predvsem je preživel taborišča Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen. Ni naključje, da je njegova Nekropola eno izmed najbolje napisanih pričevanj o življenju ali bolje umiranju v koncentracijskih taboriščih.
Boris Pahor tudi ni kot Primo Levi, ki je svojo travmatično taboriščno izkušnjo delil z bralci, vendar to ni preprečilo njegovega tragičnega konca. Je večni borec, optimist in intelektualec, ki na podlagi lastnih izkušenj ne molči ne o fašističnem nasilju vse od dvajsetih let preteklega stoletja ne o zablodah aktualne politične nomenklature dandanes. Naj ob tem v nekaj besedah obnovimo večkrat izpostavljeno Pahorjevo polemiko z nekdanjim generalnim slovenskim konzulom v Trstu Dimitrijem Ruplom. Slednji se ni želel zameriti italijanski diplomaciji in je hotel Pahorja iz rodnega Trsta preseliti v slovensko prestolnico. Polom je bil seveda popoln. Konzul, ki ne pozna zgodovine, ki ne ve, da je »Ljubljana srce Slovenije, a Trst so njena pljuča«, je namreč s svojo nepremišljeno izjavo hotel prav to, kar so pred in med vojno in še po njej želeli fašisti, in to je deportirati Slovence iz Italije. Pahor mu seveda ni ostal dolžan, kot tudi ni ostal dolžan ne tržaškemu županu ob podelitvi naziva častni občan Trsta ne italijanskemu, slovenskemu in še kakšnemu predsedniku. Tudi zato mu velja prisluhniti, saj je še kako aktualen, vedno oster in pronicljiv, predvsem pa je še vedno intelektualec tiste vrste, ki mu niti slava ni škodovala, kot je v knjigi pogovorov s Pahorjem zapisala avtorica Darka Zvonar Predan.
Nanizali smo le nekaj drobnih nastavkov, o katerih teče beseda v knjigi Boris Pahor – Najini pogovori. Nastala je na podlagi v dobrem poldrugem desetletju opravljenih pogovorov novinarke časopisne hiše Večer Darke Zvonar Predan z Borisom Pahorjem. Številnim objavljenim intervjujem sledijo še članki, glose in komentarji, v katerih je osrednja figura Boris Pahor in njegova zgodba – zgodba zgodovine 20. stoletja.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov