Avtorica recenzije: Maritina Potisk Bere Aleksander Golja.

Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018

Pesniško zbirko Blaža Lukana Teorija ničesar sestavlja šest različno razvejanih pesemskih poglavij. V najdaljšem poglavju najdemo trinajst pesmi, v najkrajšem sta le dve. Kot razkriva že naslov zbirke, ima v tej poeziji posebno mesto teorija ničesar, ki se izkaže za idejno nasprotje relativnostne teorije vsega, le da osrednji poudarek ni na njunem medsebojnem navzkrižju, ampak na subjektovem izkušanju pogubnih globin niča. Teorija ničesar je skrajno filozofsko naravnana, neredko izredno hermetična zbirka, kar jo napolnjuje z nerazburljivim in nerazgibanim priokusom. K temu med drugim pripomorejo prekomerno razpotegnjene pesmi, ki so na zunaj podobne pesmim v prozi in v katerih meje med posameznimi podobami skoraj ni mogoče razbrati. Lukan svojo pesniško govorico postavlja na temelje nezadržanega grmadenja izrekanj in pojmovanj, ki so sicer notranje povezljiva, a ravno zaradi nezamejenih abstrakcij spotoma pozabijo dihati. To prihaja do izraza predvsem v pesmih, ki posnemajo valovanje zavesti, kajti tega se lotevajo preveč mehanično, da bi se mogle prebiti onkraj predvidljivih in polprepustnih intonacij. Tudi zato je pesemska skladnja večinoma podrejena gostobesednemu razpredanju, ki nima ne jasne poante in ne konca. Verzi so – sicer vsak zase – neomahljivi in neposredni, a kaj, ko vse bolj sopihajo pod težo napornega skakanja v daljino; pesnik jim iz nekega neznanega razloga ne podstavi odskočne deske, zaradi česar pesmim pogosto ne preostane drugega, kot da dirjajo na mestu. To med drugim pomeni, da jim je namenjen neslavni konec. Toda komu mar?! Takšno je pač življenje, ki je zapisano teoriji ničesar in ki s seboj prinaša neodposlano sporočilo nikomur o ničemer.

V zbirki Teorija ničesar se v vodilnih vlogah izmenjujeta edninski in množinski subjekt; prvi od njiju je manj sociabilen, zato najraje prizadevno molči in prepušča drugemu, da drži pokonci vse vogale zbirke. Tako se v ospredje pomikajo dolgi in izčrpni monologi kolektivnega jaza, ki zaradi svoje siceršnje pompoznosti spominjajo na ne preveč posrečen poskus zborovskega petja; v pesmih je mogoče pogrešiti predvsem bolj premišljeno pesnikovo gestikuliranje. Ker tega ne prej ne slej ni na spregled, se zdi, kot da dirigentska partitura pesniku ni posebej pri srcu. Morda ravno zato za vajeti poprime megatonski glas kolektivnega subjekta, ki meni, da ravno v tem trenutku za vedno smo in vedno več nas je, za naprej in za nazaj smo polni sveta, kajti mi smo življenje, mi smo natanko tisti trenutek, ki je in ga že ni.

Zbirka Teorija ničesar najbolje ponazarja naslednja misel: na svetu smo zato, da se navadimo na vse, torej tudi na to, da zmeraj globlje padamo v praznino za nami. V tej teoriji velja, da je življenje nerazložljiv oksimoron in s tem izpraznjena odprtina v svet, ki se razpira na meji med vsem in ničemer. Pesmi nadalje kažejo, da ne gre plavati proti toku, precej bolj preprosto je pozabiti na sanje in vztrajno menjavati hitrosti svojega kroženja, kajti vedeti moramo, da se ne umira od utrujenosti, prej od dolge sape. In kaj tukaj sploh počne poezija? Vse in nič. To med drugim pomeni, da se poraja iz same sebe in se sama vase steka kot kaviar v kloako.

Teorija ničesar zajema poezijo, ki jo vsevprek prebadajo resignirani in pesimistični prebliski. Ti se resda dobro ujemajo s poglavitnimi idejnimi poudarki, vendar so pesmi prav zaradi nenehnega gledanja navzdol za zmeraj oropane sonca; podzavestni opomin, da je sanjati mogoče v istem hipu kot živeti, se skoraj zdi kot iz neke druge teorije. Toda ali ni že čas, da nastopi druga plat medalje, da torej poezijo melanholije pogoltno preplavi poezija pisane volje?