Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maritina Potisk
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
Pesniško zbirko Blaža Lukana Teorija ničesar sestavlja šest različno razvejanih pesemskih poglavij. V najdaljšem poglavju najdemo trinajst pesmi, v najkrajšem sta le dve. Kot razkriva že naslov zbirke, ima v tej poeziji posebno mesto teorija ničesar, ki se izkaže za idejno nasprotje relativnostne teorije vsega, le da osrednji poudarek ni na njunem medsebojnem navzkrižju, ampak na subjektovem izkušanju pogubnih globin niča. Teorija ničesar je skrajno filozofsko naravnana, neredko izredno hermetična zbirka, kar jo napolnjuje z nerazburljivim in nerazgibanim priokusom. K temu med drugim pripomorejo prekomerno razpotegnjene pesmi, ki so na zunaj podobne pesmim v prozi in v katerih meje med posameznimi podobami skoraj ni mogoče razbrati. Lukan svojo pesniško govorico postavlja na temelje nezadržanega grmadenja izrekanj in pojmovanj, ki so sicer notranje povezljiva, a ravno zaradi nezamejenih abstrakcij spotoma pozabijo dihati. To prihaja do izraza predvsem v pesmih, ki posnemajo valovanje zavesti, kajti tega se lotevajo preveč mehanično, da bi se mogle prebiti onkraj predvidljivih in polprepustnih intonacij. Tudi zato je pesemska skladnja večinoma podrejena gostobesednemu razpredanju, ki nima ne jasne poante in ne konca. Verzi so – sicer vsak zase – neomahljivi in neposredni, a kaj, ko vse bolj sopihajo pod težo napornega skakanja v daljino; pesnik jim iz nekega neznanega razloga ne podstavi odskočne deske, zaradi česar pesmim pogosto ne preostane drugega, kot da dirjajo na mestu. To med drugim pomeni, da jim je namenjen neslavni konec. Toda komu mar?! Takšno je pač življenje, ki je zapisano teoriji ničesar in ki s seboj prinaša neodposlano sporočilo nikomur o ničemer.
V zbirki Teorija ničesar se v vodilnih vlogah izmenjujeta edninski in množinski subjekt; prvi od njiju je manj sociabilen, zato najraje prizadevno molči in prepušča drugemu, da drži pokonci vse vogale zbirke. Tako se v ospredje pomikajo dolgi in izčrpni monologi kolektivnega jaza, ki zaradi svoje siceršnje pompoznosti spominjajo na ne preveč posrečen poskus zborovskega petja; v pesmih je mogoče pogrešiti predvsem bolj premišljeno pesnikovo gestikuliranje. Ker tega ne prej ne slej ni na spregled, se zdi, kot da dirigentska partitura pesniku ni posebej pri srcu. Morda ravno zato za vajeti poprime megatonski glas kolektivnega subjekta, ki meni, da ravno v tem trenutku za vedno smo in vedno več nas je, za naprej in za nazaj smo polni sveta, kajti mi smo življenje, mi smo natanko tisti trenutek, ki je in ga že ni.
Zbirka Teorija ničesar najbolje ponazarja naslednja misel: na svetu smo zato, da se navadimo na vse, torej tudi na to, da zmeraj globlje padamo v praznino za nami. V tej teoriji velja, da je življenje nerazložljiv oksimoron in s tem izpraznjena odprtina v svet, ki se razpira na meji med vsem in ničemer. Pesmi nadalje kažejo, da ne gre plavati proti toku, precej bolj preprosto je pozabiti na sanje in vztrajno menjavati hitrosti svojega kroženja, kajti vedeti moramo, da se ne umira od utrujenosti, prej od dolge sape. In kaj tukaj sploh počne poezija? Vse in nič. To med drugim pomeni, da se poraja iz same sebe in se sama vase steka kot kaviar v kloako.
Teorija ničesar zajema poezijo, ki jo vsevprek prebadajo resignirani in pesimistični prebliski. Ti se resda dobro ujemajo s poglavitnimi idejnimi poudarki, vendar so pesmi prav zaradi nenehnega gledanja navzdol za zmeraj oropane sonca; podzavestni opomin, da je sanjati mogoče v istem hipu kot živeti, se skoraj zdi kot iz neke druge teorije. Toda ali ni že čas, da nastopi druga plat medalje, da torej poezijo melanholije pogoltno preplavi poezija pisane volje?
Avtorica recenzije: Maritina Potisk
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
Pesniško zbirko Blaža Lukana Teorija ničesar sestavlja šest različno razvejanih pesemskih poglavij. V najdaljšem poglavju najdemo trinajst pesmi, v najkrajšem sta le dve. Kot razkriva že naslov zbirke, ima v tej poeziji posebno mesto teorija ničesar, ki se izkaže za idejno nasprotje relativnostne teorije vsega, le da osrednji poudarek ni na njunem medsebojnem navzkrižju, ampak na subjektovem izkušanju pogubnih globin niča. Teorija ničesar je skrajno filozofsko naravnana, neredko izredno hermetična zbirka, kar jo napolnjuje z nerazburljivim in nerazgibanim priokusom. K temu med drugim pripomorejo prekomerno razpotegnjene pesmi, ki so na zunaj podobne pesmim v prozi in v katerih meje med posameznimi podobami skoraj ni mogoče razbrati. Lukan svojo pesniško govorico postavlja na temelje nezadržanega grmadenja izrekanj in pojmovanj, ki so sicer notranje povezljiva, a ravno zaradi nezamejenih abstrakcij spotoma pozabijo dihati. To prihaja do izraza predvsem v pesmih, ki posnemajo valovanje zavesti, kajti tega se lotevajo preveč mehanično, da bi se mogle prebiti onkraj predvidljivih in polprepustnih intonacij. Tudi zato je pesemska skladnja večinoma podrejena gostobesednemu razpredanju, ki nima ne jasne poante in ne konca. Verzi so – sicer vsak zase – neomahljivi in neposredni, a kaj, ko vse bolj sopihajo pod težo napornega skakanja v daljino; pesnik jim iz nekega neznanega razloga ne podstavi odskočne deske, zaradi česar pesmim pogosto ne preostane drugega, kot da dirjajo na mestu. To med drugim pomeni, da jim je namenjen neslavni konec. Toda komu mar?! Takšno je pač življenje, ki je zapisano teoriji ničesar in ki s seboj prinaša neodposlano sporočilo nikomur o ničemer.
V zbirki Teorija ničesar se v vodilnih vlogah izmenjujeta edninski in množinski subjekt; prvi od njiju je manj sociabilen, zato najraje prizadevno molči in prepušča drugemu, da drži pokonci vse vogale zbirke. Tako se v ospredje pomikajo dolgi in izčrpni monologi kolektivnega jaza, ki zaradi svoje siceršnje pompoznosti spominjajo na ne preveč posrečen poskus zborovskega petja; v pesmih je mogoče pogrešiti predvsem bolj premišljeno pesnikovo gestikuliranje. Ker tega ne prej ne slej ni na spregled, se zdi, kot da dirigentska partitura pesniku ni posebej pri srcu. Morda ravno zato za vajeti poprime megatonski glas kolektivnega subjekta, ki meni, da ravno v tem trenutku za vedno smo in vedno več nas je, za naprej in za nazaj smo polni sveta, kajti mi smo življenje, mi smo natanko tisti trenutek, ki je in ga že ni.
Zbirka Teorija ničesar najbolje ponazarja naslednja misel: na svetu smo zato, da se navadimo na vse, torej tudi na to, da zmeraj globlje padamo v praznino za nami. V tej teoriji velja, da je življenje nerazložljiv oksimoron in s tem izpraznjena odprtina v svet, ki se razpira na meji med vsem in ničemer. Pesmi nadalje kažejo, da ne gre plavati proti toku, precej bolj preprosto je pozabiti na sanje in vztrajno menjavati hitrosti svojega kroženja, kajti vedeti moramo, da se ne umira od utrujenosti, prej od dolge sape. In kaj tukaj sploh počne poezija? Vse in nič. To med drugim pomeni, da se poraja iz same sebe in se sama vase steka kot kaviar v kloako.
Teorija ničesar zajema poezijo, ki jo vsevprek prebadajo resignirani in pesimistični prebliski. Ti se resda dobro ujemajo s poglavitnimi idejnimi poudarki, vendar so pesmi prav zaradi nenehnega gledanja navzdol za zmeraj oropane sonca; podzavestni opomin, da je sanjati mogoče v istem hipu kot živeti, se skoraj zdi kot iz neke druge teorije. Toda ali ni že čas, da nastopi druga plat medalje, da torej poezijo melanholije pogoltno preplavi poezija pisane volje?
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov