Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Novo mesto : Goga, 2018

Knjigo Tadeja Goloba Leninov park, željno pričakovano naslednico kriminalke Jezero, sem prebrala kmalu po izidu, k pisanju o njej pa se nikakor nisem mogla spraviti. Po prvem branju drugega nadaljevanja o inšpektorju Tarasu Birsi in njegovi ekipi sem bila precej razdražena, celo opeharjeno sem se počutila. Nisem napeto obračala strani, ampak sem se na številnih stranpoteh, ki jih je avtor ubiral na poti do cilja oziroma razrešitve umora (pravzaprav dveh), dobesedno prebijala skoznje. Pa ne da bi bila knjiga slabo napisana, daleč od tega; Golob s pisanjem briljira kot vedno, ne manjka mu humorja in bistrih dialogov, dobrih opisov in tankočutnih sprehodov v človekove globine. Le da se pri Leninovem parku nekako ni mogel odločiti, da bi zares sledil pravilom kriminalnega žanra in je tako nastal bolj nekakšen urbani slovenski družbenokritični osebnokrizni roman – vsi glavni junaki se soočajo s takšnimi ali drugačnimi življenjskimi prelomnicami, manjka pa akcija.

Dogajanje je iz zimskega Bohinja postavljeno v pregreto poletno Ljubljano, kjer se v Leninovem parku (ali parku Ajdovščina, Argentinskem parku, Parku slovenske reformacije – kakor vam je ljubše) že takoj na začetku zgodi umor na klopi speče brezdomke. Do podobnega umora, na videz brez motiva, malo pozneje pride tudi na Metelkovi. Oba s podpisom Sieg Heil. Znano ekipo kriminalistov iz Jezera – Tarasa, Tino, Brajca in Osterca – vse sledi vodijo v staro večstanovanjsko hišo na robu parka, vendar se povezave nikakor nočejo sestaviti, saj jim štrene poleg rodbinskih peripetij mešajo še neonacisti. Umora se precej na hitro in dramatično razrešita šele na zadnjih straneh, ki dihajo napetost in dinamiko, ki ju temu kriminalnemu romanu vseskozi primanjkuje. Vmes pisatelj meandrira marsikje in v knjigo vključi marsikaj, kar niti najmanj ne pripomore k razpletanju primerov in ne potiska zgodbe naprej, ampak jo celo nadležno zadržuje in zavlačuje. Ne nazadnje je Leninov park dolg skoraj 500 strani, ki jih je bilo treba z nečim zapolniti, čeprav bi bila polovico krajša knjiga veliko boljša.

Tako med drugim spremljamo športno udejstvovanje Tarasa, ki je v krempljih krize srednjih let začel spet malo plezati, njegovo travmiranje zaradi žene Alenke in ljubice sodelavke Tine Lanc (in še travmiranje žene in travmiranje ljubice), pa Brajčev nezdravi življenjski slog, ki ga pripelje do bližnjega srečanja s smrtjo, ter Osterčevo strast do skoraj ničesar drugega kot mehanizacije. Vse lepo in prav, ljudje radi na dolgo in široko beremo o ranljivih junakih in stvareh, s katerimi se lahko vsaj malo poistovetimo, in precej tekoče se tukaj prebirajo njihove travme, ampak – vem, ponavljam se – to naj bi bila kriminalka ne eksistencialistični roman. Poleg tega je pisanje preveč natrpano s strokovnim pojasnjevanjem; seveda je odlično, da vsa forenzična in balistična in obdukcijska in še kakšna dejstva trdno stojijo, a da se zanje porabi po več strani razlag (najdaljša je tista o forenzični preiskavi rokopisov) je za leposlovno pisanje in laičnega bralca občutno preveč. In zakaj je toliko nepotrebnega prostora v knjigi posvečenega Tininemu zelo za lase privlečenemu raziskovanju, ali je mogoče, da bi zločin zagrešil njen šef in ljubimec Taras?

Če Jezero, tudi zaradi domačnosti kraja in njegove posrečene poosebitve, diha drugače kot množica tujih kriminalk, pa Golobu ni uspelo, da bi tudi v Leninovem parku pred bralca tako slikovito in otipljivo razgrnil zemljevid ljubljanskih prizorišč. Se je pa toliko bolj posvetil družbenim problemom (brezdomstvu, neonacizmu) ter medčloveškim, sploh medekipnim odnosom. Taras se na primer s svojo skrbjo za okrevajočega Brajca (ki je tokrat v zgodbi najbolj simpatična figura) na koncu vsaj malo odkupi za vso svojo zoprnijo in cinizem, s katerima bralcu vztrajno pije kri.

Da avtorju ne bi naredila krivice, sem knjigo čez nekaj časa prebrala še enkrat. Pomanjkljivosti (ali predvsem preobilica raznorodnih vsebin) so še zmeraj tam, a se brez obremenjenosti, da bi to morala biti super kriminalka, bere krasno. Golob je vsestranski pisec (avtor romanov, biografij, otroške literature, kolumnističnih zapisov) tokrat pa so mu bili njegovo široko znanje, pestro življenje in suverenost zapisovanja bolj v napoto kot v korist. Upam, da bo tretja kriminalka iz serije s Tarasom Birso bolj napeta in bo imela bolj izbrušen zaplet ter da se bo – tole je malo za šalo – v odnos Tarasa in Tine vpletel tisti mladi forenzični preiskovalec rokopisov Stane Lokar. Zakaj naj bi sicer v Leninovem parku zasedel kar enajst strani?