Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadej Golob: Leninov park

25.02.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Novo mesto : Goga, 2018

Knjigo Tadeja Goloba Leninov park, željno pričakovano naslednico kriminalke Jezero, sem prebrala kmalu po izidu, k pisanju o njej pa se nikakor nisem mogla spraviti. Po prvem branju drugega nadaljevanja o inšpektorju Tarasu Birsi in njegovi ekipi sem bila precej razdražena, celo opeharjeno sem se počutila. Nisem napeto obračala strani, ampak sem se na številnih stranpoteh, ki jih je avtor ubiral na poti do cilja oziroma razrešitve umora (pravzaprav dveh), dobesedno prebijala skoznje. Pa ne da bi bila knjiga slabo napisana, daleč od tega; Golob s pisanjem briljira kot vedno, ne manjka mu humorja in bistrih dialogov, dobrih opisov in tankočutnih sprehodov v človekove globine. Le da se pri Leninovem parku nekako ni mogel odločiti, da bi zares sledil pravilom kriminalnega žanra in je tako nastal bolj nekakšen urbani slovenski družbenokritični osebnokrizni roman – vsi glavni junaki se soočajo s takšnimi ali drugačnimi življenjskimi prelomnicami, manjka pa akcija.

Dogajanje je iz zimskega Bohinja postavljeno v pregreto poletno Ljubljano, kjer se v Leninovem parku (ali parku Ajdovščina, Argentinskem parku, Parku slovenske reformacije – kakor vam je ljubše) že takoj na začetku zgodi umor na klopi speče brezdomke. Do podobnega umora, na videz brez motiva, malo pozneje pride tudi na Metelkovi. Oba s podpisom Sieg Heil. Znano ekipo kriminalistov iz Jezera – Tarasa, Tino, Brajca in Osterca – vse sledi vodijo v staro večstanovanjsko hišo na robu parka, vendar se povezave nikakor nočejo sestaviti, saj jim štrene poleg rodbinskih peripetij mešajo še neonacisti. Umora se precej na hitro in dramatično razrešita šele na zadnjih straneh, ki dihajo napetost in dinamiko, ki ju temu kriminalnemu romanu vseskozi primanjkuje. Vmes pisatelj meandrira marsikje in v knjigo vključi marsikaj, kar niti najmanj ne pripomore k razpletanju primerov in ne potiska zgodbe naprej, ampak jo celo nadležno zadržuje in zavlačuje. Ne nazadnje je Leninov park dolg skoraj 500 strani, ki jih je bilo treba z nečim zapolniti, čeprav bi bila polovico krajša knjiga veliko boljša.

Tako med drugim spremljamo športno udejstvovanje Tarasa, ki je v krempljih krize srednjih let začel spet malo plezati, njegovo travmiranje zaradi žene Alenke in ljubice sodelavke Tine Lanc (in še travmiranje žene in travmiranje ljubice), pa Brajčev nezdravi življenjski slog, ki ga pripelje do bližnjega srečanja s smrtjo, ter Osterčevo strast do skoraj ničesar drugega kot mehanizacije. Vse lepo in prav, ljudje radi na dolgo in široko beremo o ranljivih junakih in stvareh, s katerimi se lahko vsaj malo poistovetimo, in precej tekoče se tukaj prebirajo njihove travme, ampak – vem, ponavljam se – to naj bi bila kriminalka ne eksistencialistični roman. Poleg tega je pisanje preveč natrpano s strokovnim pojasnjevanjem; seveda je odlično, da vsa forenzična in balistična in obdukcijska in še kakšna dejstva trdno stojijo, a da se zanje porabi po več strani razlag (najdaljša je tista o forenzični preiskavi rokopisov) je za leposlovno pisanje in laičnega bralca občutno preveč. In zakaj je toliko nepotrebnega prostora v knjigi posvečenega Tininemu zelo za lase privlečenemu raziskovanju, ali je mogoče, da bi zločin zagrešil njen šef in ljubimec Taras?

Če Jezero, tudi zaradi domačnosti kraja in njegove posrečene poosebitve, diha drugače kot množica tujih kriminalk, pa Golobu ni uspelo, da bi tudi v Leninovem parku pred bralca tako slikovito in otipljivo razgrnil zemljevid ljubljanskih prizorišč. Se je pa toliko bolj posvetil družbenim problemom (brezdomstvu, neonacizmu) ter medčloveškim, sploh medekipnim odnosom. Taras se na primer s svojo skrbjo za okrevajočega Brajca (ki je tokrat v zgodbi najbolj simpatična figura) na koncu vsaj malo odkupi za vso svojo zoprnijo in cinizem, s katerima bralcu vztrajno pije kri.

Da avtorju ne bi naredila krivice, sem knjigo čez nekaj časa prebrala še enkrat. Pomanjkljivosti (ali predvsem preobilica raznorodnih vsebin) so še zmeraj tam, a se brez obremenjenosti, da bi to morala biti super kriminalka, bere krasno. Golob je vsestranski pisec (avtor romanov, biografij, otroške literature, kolumnističnih zapisov) tokrat pa so mu bili njegovo široko znanje, pestro življenje in suverenost zapisovanja bolj v napoto kot v korist. Upam, da bo tretja kriminalka iz serije s Tarasom Birso bolj napeta in bo imela bolj izbrušen zaplet ter da se bo – tole je malo za šalo – v odnos Tarasa in Tine vpletel tisti mladi forenzični preiskovalec rokopisov Stane Lokar. Zakaj naj bi sicer v Leninovem parku zasedel kar enajst strani?


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadej Golob: Leninov park

25.02.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Novo mesto : Goga, 2018

Knjigo Tadeja Goloba Leninov park, željno pričakovano naslednico kriminalke Jezero, sem prebrala kmalu po izidu, k pisanju o njej pa se nikakor nisem mogla spraviti. Po prvem branju drugega nadaljevanja o inšpektorju Tarasu Birsi in njegovi ekipi sem bila precej razdražena, celo opeharjeno sem se počutila. Nisem napeto obračala strani, ampak sem se na številnih stranpoteh, ki jih je avtor ubiral na poti do cilja oziroma razrešitve umora (pravzaprav dveh), dobesedno prebijala skoznje. Pa ne da bi bila knjiga slabo napisana, daleč od tega; Golob s pisanjem briljira kot vedno, ne manjka mu humorja in bistrih dialogov, dobrih opisov in tankočutnih sprehodov v človekove globine. Le da se pri Leninovem parku nekako ni mogel odločiti, da bi zares sledil pravilom kriminalnega žanra in je tako nastal bolj nekakšen urbani slovenski družbenokritični osebnokrizni roman – vsi glavni junaki se soočajo s takšnimi ali drugačnimi življenjskimi prelomnicami, manjka pa akcija.

Dogajanje je iz zimskega Bohinja postavljeno v pregreto poletno Ljubljano, kjer se v Leninovem parku (ali parku Ajdovščina, Argentinskem parku, Parku slovenske reformacije – kakor vam je ljubše) že takoj na začetku zgodi umor na klopi speče brezdomke. Do podobnega umora, na videz brez motiva, malo pozneje pride tudi na Metelkovi. Oba s podpisom Sieg Heil. Znano ekipo kriminalistov iz Jezera – Tarasa, Tino, Brajca in Osterca – vse sledi vodijo v staro večstanovanjsko hišo na robu parka, vendar se povezave nikakor nočejo sestaviti, saj jim štrene poleg rodbinskih peripetij mešajo še neonacisti. Umora se precej na hitro in dramatično razrešita šele na zadnjih straneh, ki dihajo napetost in dinamiko, ki ju temu kriminalnemu romanu vseskozi primanjkuje. Vmes pisatelj meandrira marsikje in v knjigo vključi marsikaj, kar niti najmanj ne pripomore k razpletanju primerov in ne potiska zgodbe naprej, ampak jo celo nadležno zadržuje in zavlačuje. Ne nazadnje je Leninov park dolg skoraj 500 strani, ki jih je bilo treba z nečim zapolniti, čeprav bi bila polovico krajša knjiga veliko boljša.

Tako med drugim spremljamo športno udejstvovanje Tarasa, ki je v krempljih krize srednjih let začel spet malo plezati, njegovo travmiranje zaradi žene Alenke in ljubice sodelavke Tine Lanc (in še travmiranje žene in travmiranje ljubice), pa Brajčev nezdravi življenjski slog, ki ga pripelje do bližnjega srečanja s smrtjo, ter Osterčevo strast do skoraj ničesar drugega kot mehanizacije. Vse lepo in prav, ljudje radi na dolgo in široko beremo o ranljivih junakih in stvareh, s katerimi se lahko vsaj malo poistovetimo, in precej tekoče se tukaj prebirajo njihove travme, ampak – vem, ponavljam se – to naj bi bila kriminalka ne eksistencialistični roman. Poleg tega je pisanje preveč natrpano s strokovnim pojasnjevanjem; seveda je odlično, da vsa forenzična in balistična in obdukcijska in še kakšna dejstva trdno stojijo, a da se zanje porabi po več strani razlag (najdaljša je tista o forenzični preiskavi rokopisov) je za leposlovno pisanje in laičnega bralca občutno preveč. In zakaj je toliko nepotrebnega prostora v knjigi posvečenega Tininemu zelo za lase privlečenemu raziskovanju, ali je mogoče, da bi zločin zagrešil njen šef in ljubimec Taras?

Če Jezero, tudi zaradi domačnosti kraja in njegove posrečene poosebitve, diha drugače kot množica tujih kriminalk, pa Golobu ni uspelo, da bi tudi v Leninovem parku pred bralca tako slikovito in otipljivo razgrnil zemljevid ljubljanskih prizorišč. Se je pa toliko bolj posvetil družbenim problemom (brezdomstvu, neonacizmu) ter medčloveškim, sploh medekipnim odnosom. Taras se na primer s svojo skrbjo za okrevajočega Brajca (ki je tokrat v zgodbi najbolj simpatična figura) na koncu vsaj malo odkupi za vso svojo zoprnijo in cinizem, s katerima bralcu vztrajno pije kri.

Da avtorju ne bi naredila krivice, sem knjigo čez nekaj časa prebrala še enkrat. Pomanjkljivosti (ali predvsem preobilica raznorodnih vsebin) so še zmeraj tam, a se brez obremenjenosti, da bi to morala biti super kriminalka, bere krasno. Golob je vsestranski pisec (avtor romanov, biografij, otroške literature, kolumnističnih zapisov) tokrat pa so mu bili njegovo široko znanje, pestro življenje in suverenost zapisovanja bolj v napoto kot v korist. Upam, da bo tretja kriminalka iz serije s Tarasom Birso bolj napeta in bo imela bolj izbrušen zaplet ter da se bo – tole je malo za šalo – v odnos Tarasa in Tine vpletel tisti mladi forenzični preiskovalec rokopisov Stane Lokar. Zakaj naj bi sicer v Leninovem parku zasedel kar enajst strani?


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


Stran 39 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov