Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2018
Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.
Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«
Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«
Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.
Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«
Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:
Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2018
Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.
Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«
Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«
Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.
Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«
Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:
Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
Neveljaven email naslov