Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nevenka Miklič Perne: Lisičja vstopnica

03.04.2019

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Maribor : Litera, 2018

Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.

Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«

Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«

Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.

Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«

Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:

Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Nevenka Miklič Perne: Lisičja vstopnica

03.04.2019

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Maribor : Litera, 2018

Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.

Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«

Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«

Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.

Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«

Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:

Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.


24.06.2019

Iztok Simoniti: Vode svobode

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.


24.06.2019

Peter Krečič: Plečnik : živeti za popolnost

Avtor recenzije: Janko Rožič Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.


24.06.2019

Mare Cestnik: Matura

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


24.06.2019

Erika Vouk: Ta dan

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.


21.06.2019

Moč

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.06.2019

Antonio di Benedetto: Zama

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


17.06.2019

Geoff Dyer: But beautiful

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Jure Franko.


17.06.2019

Freddie Rokem: Filozofi in gledališčniki

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.


17.06.2019

Primož Čučnik: Piš čez sen

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


10.06.2019

Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


10.06.2019

Jacques Prévert: Besede

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


10.06.2019

Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


10.06.2019

Borut Korun: Utopija in resničnost

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Lidija Hartman.


08.06.2019

Tanja Zgonc: Poklon

Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


03.06.2019

Mojca Širok: Pogodba

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.06.2019

Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere Jure Franko.


03.06.2019

Milan Novak

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


03.06.2019

Boštjan Narat: Podaja v prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.06.2019

Moč

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:


26.05.2019

Michelangelo

Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292


Stran 86 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov