Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2018
Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.
Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«
Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«
Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.
Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«
Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:
Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2018
Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.
Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«
Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«
Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.
Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«
Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:
Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov