Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nevenka Miklič Perne: Lisičja vstopnica

03.04.2019

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Maribor : Litera, 2018

Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.

Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«

Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«

Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.

Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«

Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:

Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Nevenka Miklič Perne: Lisičja vstopnica

03.04.2019

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja

Maribor : Litera, 2018

Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.

Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«

Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«

Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.

Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«

Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:

Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.


25.03.2019

Lucia Berlin: Priročnik za čistilke

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Alenka Resman Langus.


25.03.2019

Svetlana Slapšak: MIkra theatrika 2

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


25.03.2019

Željko Kozinc: Pomlad kot zmeraj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


25.03.2019

Krištof Dovjak: Dramski triptih; Dramski diptih

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Jure Franko.


22.03.2019

POSVETITEV POMLADI, lutkovni balet

Posvetitev pomladi, na glasbo Igorja Stravinskega, je tema, ki se je režiser in koreograf Matjaž Farič loteva že četrtič v svoji umetniški karieri. Tokrat v obliki lutkovnega baleta, ki so ga uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. Avtor glasbe: Igor Stravinski Režiser: Matjaž Farič Avtorica likovne podobe: Barbara Stupica Dramaturginji: Staša Prah in Nika Švab Igralci: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k. g., Iztok Lužar, Matevž Mu¨ller, Dušan Teropšič k. g. Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak foto: Jaka Varmuž


21.03.2019

Andrej Rozman Roza: Baal

Andrej Rozman Roza: Baal Režija: Vito Taufer Po motivih Baala Bertolta Brechta Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 20. 3. 2019 Dramaturgija: Dubravko Mihanović Scenografija: Zora Stančič Animacija po predlogah Zore Stančič: Andrej Kamnik Kostumografija: Barbara Stupica Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Glasba: Aleksander Pešut - Schatzi Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl »Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je divjo sebično zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj le za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in zato, da nas spomni, kako komplicirana je svoboda,« o igri Baal zapiše njen avtor Andrej Rozman Roza. Igra je nastala po motivih Baala Bertolta Brechta, v režiji Vita Tauferja pa je bila včeraj krstno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala si jo je Saška Rakef. Foto: Marko Modic


18.03.2019

Antonia Bernard: Francosko o Slovencih, slovensko o Francozih

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič


18.03.2019

Milan Šelj: Slediti neizgovorjenemu

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič


18.03.2019

Etgar Lawrence Doctorow: Življenja pesnikov

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere: Bernard Stramič


18.03.2019

Andrej Medved: Talesova luna; The twilight zone of darkness; Harmid

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič


16.03.2019

Henry James: Krila golobice (The Wings of the Dove)

Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


11.03.2019

Dušan Marolt: Gasovi žensk

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Slobodan Šnajder: Doba brona

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Eva Longyka Marušič.


11.03.2019

Tomo Virk: Etični obrat v literarni vedi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Marija Stanonik: Čebela na cvetu in v svetu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


10.03.2019

Zverinice iz Rezije

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2019

MGL: Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe

Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/


04.03.2019

Marij Čuk: Prah

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


Stran 90 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov