Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Nebojša Lujanović je sorazmerno mlad pisatelj, toda njegov peti roman Oblak kožne barve je osupljivo, da, mojstrsko napisan, po vsebini in obdelavi izbrane tematike pa šokanten. Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na realnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora. Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže –, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …
V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu ‘končne rešitve’ so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž, se pravi Neromov tudi neuspešno upira. Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, da, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.
Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Nebojša Lujanović je sorazmerno mlad pisatelj, toda njegov peti roman Oblak kožne barve je osupljivo, da, mojstrsko napisan, po vsebini in obdelavi izbrane tematike pa šokanten. Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na realnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora. Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže –, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …
V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu ‘končne rešitve’ so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž, se pravi Neromov tudi neuspešno upira. Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, da, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.
Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov