Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Nebojša Lujanović je sorazmerno mlad pisatelj, toda njegov peti roman Oblak kožne barve je osupljivo, da, mojstrsko napisan, po vsebini in obdelavi izbrane tematike pa šokanten. Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na realnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora. Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže –, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …
V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu ‘končne rešitve’ so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž, se pravi Neromov tudi neuspešno upira. Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, da, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.
Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Nebojša Lujanović je sorazmerno mlad pisatelj, toda njegov peti roman Oblak kožne barve je osupljivo, da, mojstrsko napisan, po vsebini in obdelavi izbrane tematike pa šokanten. Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na realnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora. Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže –, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …
V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu ‘končne rešitve’ so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž, se pravi Neromov tudi neuspešno upira. Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, da, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.
Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov