Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov