Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Založba Pivec, 2018
Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo. Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe. Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavnjaško na najcenejši način. Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturno-zgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine. Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje. Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.
Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.
Res sem razočaran. In tudi užaljen.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Založba Pivec, 2018
Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo. Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe. Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavnjaško na najcenejši način. Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturno-zgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine. Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje. Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.
Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.
Res sem razočaran. In tudi užaljen.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Gejm Režija: Žiga Divjak Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring. Premiera: 10. 6. 2020 V Slovenskem mladinskem gledališču so tik pred koncem sezone premierno uprizorili predstavo Gejm. Gre za pretresljiv dokumentarni izsek iz življenja beguncev, ki jim v večkratnih poskusih uspe ali pa ne uspe – odtod tudi poimenovanje: Gejm / Igra - priti v deželo upanja Evropsko unijo. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov