Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Anonimno tehnologijo Andreja Tomažina sestavlja razgiban konglomerat zgodb, ki večinoma govorijo o protislovnem razmerju med naravno in umetno inteligenco; skozi prizmo precej samoniklega pripovedovanja pronica spoznanje, da smo na sledi ene najbolj prelomnih in nepredvidljivih digitalnih vojn. Gre za strašljivo spopadanje med ljudmi in kibernetskimi modeli samoupravljanja, v katerem zmeraj prevladajo slednji, ki kot za šalo izkrivljajo in izničujejo podobo prabitnega sveta. Knjiga je prepojena s spekulativnimi primesmi in sledmi vizionarskega postmodernizma, na ozadju katerih se vse izraziteje napoveduje stanje novega vesoljnega ravnovesja. Novonastali svet in vanj vpisana razmerja moči so apokaliptični podaljški najmračnejših zgodovinskih obdobij. Pisatelj skrajno neomajno pogleduje proti obzorju posedanjene prihodnosti, in sicer tudi tako, da razstavlja pejsaže neempatičnih futurističnih mest, v katerih na vsakem koraku morijo neozdravljive bolezni in sprevržene prikazni. Knjigo sestavlja devet daljših zgodb, ki se še posebej pedantno dotikajo spodletelega genskega inženiringa, neuklonljive narkomanije, virtualizacije in drugih pasti prihodnosti. S tem avtor postavi na ogled podobo prostranega, a strogo zagrajenega prostor-časa, v katerem človek iz mesa in krvi nima več česa iskati; nanj prežijo grozljive nadloge in nesreče, ki jim poveljujejo pobezljane programske kode. Tako se na eni strani bojne linije nahajajo prostovoljni marginalci, onemogli doktorji znanosti, nesojene upornice in radovedni mladoletniki, na drugi pa izdajalski mafijski karteli, plenilski orangutani in neimenovana dekleta, katerih obstoj ponazarja naslednji odlomek:

»Luči svetijo na njeno tenko postavo, ki na cesto pod seboj ne meče sence. Hodi za ljudmi, ki zaradi bližine njenega hidravličnega daha na vratu dobivajo kurjo polt, a je vseeno ne slišijo. Veter premika zastavne drogove in kovina piska kot nora. Številni obroči se drgnejo ob vertikalno os. Ujeta v toku informacij strojnega učenja in posnemanja gibanja, se premakne proti centru mesta. Vsaka sekunda prinaša na milijone novih potez. Ko se vzpne po steni mimo receptorja, se pod njenimi nogami s tapet usuje neviden prah. Po temnih kotičkih stranskega stopnišča pride do najvišjega nadstropja in odpre vrata, ki skozi dolg hodnik vodijo do velikega prostora, v katerem sedi Vodja. Dekle se po prostoru razlije kot živo srebro in zdrsi pod obokom vrat, ki vodijo v naslednji prostor. Šopi kablov kot ujete kače usmerjajo njene korake skozi prenasičen zrak. Plastični vonj hauteurja se meša s čistim zvokom avdiofilskih zvočnikov. Vonj hrane pronica skozi majhne razpoke v njeni koži. Pred vstopom v njegovo pisarno sliši pokanje njegove čeljusti in premikanje očesne mišice, ki razpira zenico. Vodja je pričakoval svoj lastni zaton. Dekle se spusti k tlom in se kot gib šrafure pomakne k stolu, kjer sedi njegovo telo. Pritisne na njegovo ramo. Moški trzne in se hipoma sesede v prah.«

Branje knjige Anonimna tehnologija ni mačji kašelj. K temu še najbolj pripomorejo naslednje slogovne posebnosti: a) vztrajna raba tujk, med njimi tudi takih, ki imajo primerne slovenske ustreznice, b) izrekanje posameznih podrednih povedi, ki naskakujejo mejo enajstih vrstic, in c) skoraj pretirano popisovanje podrobnosti. Ena najmanj prikupnih posledic slednjega je nespontana redukcija dialoga, a kaj, ko so subjektom ljubši priložnostni samogovori in/ali prazno intelektualiziranje. To se sicer dokaj dobro ujema z vizualizacijo splošne panike in prestrašenosti, vendar iz istega razloga ni mogoče popolnoma zanikati, da smo v pričujočih zgodbah deležni sorazmerno monotonega in suhoparnega pripovedovanja. Ker je zgodbeno dogajanje pogosto omejeno na natančno projeciranja predmetnosti, ni presenečenje, da mnogi razburljivi zapleti in preobrati obmolknejo pod težo izdatnega opisovanja. Ne nazadnje se ravno zaradi neutrudnega podatkovnega paradiranja zdi, da je aktivnega dogajanja neverjetno malo. Anonimno tehnologijo v grobem ponazarja odmaknjena pripovedna pozicija, prislonjena na premočrtno in neposredno dikcijo, ki v svojem jedru ostaja skrajno neprizadeta. Pripovedno poantiranje alarmantnih razmer je zato občasno nevznemirljivo in spotoma pomaknjeno v ozadje. Tako v ospredje prodrejo površinski skladi besedil v nagnetenem in pretencioznem pripovednem slogu; najbolj bodejo v oči izvirnejša poimenovanja, ki terjajo nemajhen napor, da jih razvozlamo, saj izrazi, kot so kanjonizirana apropriacija, kontingentna magnetorecepcija, visokoresolucijski render in podobni, niso ravno v pomoč pri razpoznavanju in razumevanju vsebine. Anonimno tehnologijo nasploh preveva pestra paleta specialnih sintagem z nekoliko zasoplim in marsikdaj nerazberljivim pomenom.

Knjiga je prepojena z gostim skupkom spominjanja, popisovanja in predvidevanja, sredi katerega najdevamo medsebojno prekrivajoče se podobe preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ko notranje razplastene pripovedi sedajo druga na drugo, izoblikujejo večplasten privid vesoljnega preporoda; sredi tega neizprosnega evolucijskega kaosa, kreatorja preseganja meja med izmišljijo in resničnostjo, subjekti neizogibno izgubljajo avtonomijo, kajti poveljujejo jim osvobojeni humanoidni stroji. Anonimna tehnologija nagovarja predvsem ljubitelje pripovednega preskakovanja po polju prihodnje geopolitike, pa tudi bralce trdoživih znanstvenofantastičnih zgodb s kiberpankovskimi poudarki.