Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Avtor zapisa: Urban Tarman.
Vir fotografije: Kinodvor.
V Kinodvoru v Ljubljani so sinoči premierno predvajali dokumentarec o filmskem pedagogu, kritiku in teoretiku Jožetu Dolmarku.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Avtor zapisa: Urban Tarman.
Vir fotografije: Kinodvor.
V Kinodvoru v Ljubljani so sinoči premierno predvajali dokumentarec o filmskem pedagogu, kritiku in teoretiku Jožetu Dolmarku.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov