Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Avtor zapisa: Urban Tarman.
Vir fotografije: Kinodvor.
V Kinodvoru v Ljubljani so sinoči premierno predvajali dokumentarec o filmskem pedagogu, kritiku in teoretiku Jožetu Dolmarku.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Avtor zapisa: Urban Tarman.
Vir fotografije: Kinodvor.
V Kinodvoru v Ljubljani so sinoči premierno predvajali dokumentarec o filmskem pedagogu, kritiku in teoretiku Jožetu Dolmarku.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov