Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

29.04.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.

Prevedla Amanda Saksida; Ljubljana : Krtina 2018

Knjigo Guya Standinga Prekariat : nevarni novi razred bi morali prebrati vsi: delodajalci in delojemalci, krojači javnih politik in njihovi izvajalci, politične stranke in sindikati, mladi in stari, ženske in moški … Čeprav se avtor pri predstavljanju prekarnega dela in prekariata kot »razreda v nastajanju« večinoma opira na razvojni potek dogodkov, pa tudi strokovne vire in statistike gospodarsko razvitih držav, kot so ZDA, EU kot celote, Nemčija, Francija, Španija, Japonska, Kitajska, Južna Koreja in seveda Velika Britanija (a tudi Grčija), je izhodišče njegovega razmisleka povezano s procesi globalizacije, predvsem v gospodarstvu in novih tehnologijah, ter z liberalno doktrino prostega trga v njenem neoliberalnem podaljšku. Standingova spoznanja se torej nanašajo na vse države, ki se aktivno udeležujejo te dirke globalnega kapitala– tudi Slovenijo in postranzicijsko Evropo. Zgovorno razkrivajo pasti neoliberalizma za trg dela, delavce in zaposlene oziroma za celotno družbo, kot tudi izzive za politiko, ki jih doma dobro poznamo, o čemer na koncu razmišlja pisec spremne besede Marko Funkl.
Knjiga je razdeljena na sedem poglavij, zadnji dve postavljata nasproti »politiko pekla« in »politiko raja« in s tem še zadnjič vzpostavljata razmik med današnjimi praksami, najbolj nevarnimi tveganji, ki jih povzročajo, ter najbolj priročnimi in razumnimi vizijami obvladovanja prekarizacije dela v prid človečnosti in družbene solidarnosti, saj sta prav ti ves čas na udaru. A rdeča nit knjige je: poskrbeti za bolj učinkovito zmožnost prepoznanja in opredelitve ogromne vojske prekarnih delavcev kot tudi bolj zanesljivo določitev raznoraznih oblik prekarnega dela, s katerimi se je osipala današnja globalizirana neoliberalna družba. Prekariat je namreč mešanica različnih delovnih pozicij na trgu dela, oblik zaposlovanja, zgodb pripadnosti ali odtujenosti in življenjskih usod, pa še drugih dejavnikov, ki imajo ob vseh razlikah eno skupno lastnost: zaradi neugodno nastavljenih pogojev med opravljanjem dela delavce vlečejo proti družbenemu in dohodkovnemu dnu, prekarizirajo ne samo njihovo delo, temveč tudi um, telo in življenjski slog. Vplivajo na družinsko in zasebno življenje, na prosti čas, ki postaja le še utvara, zdravstveno in psihično stanje posameznikov, a tudi na družbo in njeno kohezivnost, ja, tudi na pravno državo in demokracijo. Slednje recimo prek rušenja njenih standardov in načel ter s popuščanjem neenakosti, z aktivnim krčenjem in teptanjem temeljnih človekovih pravic kot tudi z odpiranjem prostora za populiste in (predvsem desničarske) ekstremiste in neofašiste. Ti vse bolj učinkovito izrabljajo jezo in nemoč, pravzaprav tudi antisistemsko naravnanost upehanih, izgorelih posameznikov in ponižanih prekariziranih množic.
Šele ob branju knjige Prekariat : nevarni novi razred se bralec šele zave, kako kompleksna, namreč strukturno pogojena in spet nazaj v sistem vpeta je ta tematika, kako zelo navzoča, razširjena in pereča, a tudi nevarna, če se z njo ne bomo iskreno spopadali v duhu najboljših tradicij zahodne družbe. Med drugim izvemo, v čem in kako so druga za drugo odpovedovali države in vlade, politični predstavniki ljudstev, pa tudi njihovi volivci, kje in zakaj se je socialnodemokratična opcija usodno »spajdašila« z globalnim kapitalom in mu žrtvovala na milijone prekarcev in njihovih življenj. Kako svareči so podatki posameznih držav – o porazni feminizaciji prekarnega dela prek »propadanja moških« … ali kreativcev … ali »odpornikov«, a tudi o razvrednotenju poklicnih struktur in profilov, tja do števila samomorov, »poklicnih frustracij« in spiral osebnih zadolžitev, ki še dodatno neizogibno vodijo v statusni zdrs, v tako imenovano »poldržavljanstvo« in tudi v novo suženjstvo. Zavemo se, kako hitro in vedno bolj ranljivi smo pravzaprav vsi, saj so omenjene strukturne spremembe te narave, da v korist številčno pičle in dobro zavarovane elite propada ves srednji sloj, vsi pogojno zaposleni ali potisnjeni v različne vrste mobilnosti in negotovosti, danes tudi javni uslužbenci in srednji menedžment, t. i. »strokovniki« ali del »salariata« … in še marsikdo; da sploh ne omenjamo migrantov, beguncev, prosilcev za azil, zdravstveno nezmogljivih in drugih manjšin. V ta korporacijski vrtinec so se ujeli tudi (visoko izobraženi) mladi, absolventi univerz, dohodkovno podhranjeni upokojenci… skratka, zdi se, da nihče ni na varnem. In zakaj? Ker so tudi legislativa in sistemski ukrepi na ravni državnih politik na strani kapitala. V prikriti obliki ustvarjajo okolje za t. i. fleksibilnost dela (ki neposredno vodi do prekarnih oblik dela in zaposlovanja) in, paradoksalno, poostreno nadzorovanje trga dela. Ustvarjajo tudi ozračje za stigmatiziranje posameznih članov ali skupin prekariata zaradi njihovih težav, ki si jih sami niso nakopali (kot na primer migranti). Tu je prepoznavna tudi vloga nekaterih prek kapitala dobro obvladljivih medijev. Ključni v tej zgodbi so tudi demografski podatki, ki so voda na mlin interesom kapitala, saj so še en povod za poceni delovno silo, odvzemanje varnostnih zagotovil in rezanje socialne države – v breme najšibkejših delov prebivalstva.
Naj še omenim, da Standing omenja tudi boljše plati prekarnega dela, njegovo ambivalentno naravo, celo privlačnost, recimo za mlade, ampak v enem paketu s tveganji in kasnejšimi »odplačili«. Opozarja tudi na preživelost socialno-delovnih strategij, ki so se vzpostavile po drugi svetovni vojni in zajele potrebe takratnega proletariata oz. redno zaposlenih delavcev. Nazaj v to vrsto varnosti in sindikalne podpore ni poti. Razdrtje dosedanje družbene pogodbe med državo, delodajalci in delojemalci pa je tako resna stvar z usodnimi posledicami za vsakogar, da je nujno čim prej vzpostaviti pristen – tudi strokoven – dialog v družbi in stvari opredeliti na novo, seveda, po merilu bolj vzdržne prihodnosti, kot se nam obeta. Mislim, da je Slovenija v primerjavi z drugimi državami Srednje in Jugovzhodne Evrope vendarle v prednosti, čeprav naj bi se strateški družbenopolitični dokument Slovenija 2050 (iz leta 2017) na vse to odzval s ponesrečeno diskurzivno zamudo. Namesto univerzalne socialne države recimo blagoslavlja namenske (selektivno usmerjene) dobrodelne organizacije (M. Funkl, s. 294); Standingova knjiga bi očitno morala postati obvezno branje za ves zadolženi državni aparat.
Za konec: knjigo Prekariat : nevarni novi razred sem brala kot petkratno potisnjena v »žrelo prekarnosti«: kot ženska, nekdanja mati samohranilka, kot migrantka, kot poklicno projektno usmerjena delavka v kulturi ter kot oseba, ki se počasi seli v tretje življenjsko obdobje. Kako je osrečujoče, če zdaj bolje razumem, da nas je v tem nenehnem boju za dostojanstveno preživetje in zoper poblagovljenje dela, izobrazbe, kritiškega uma in ustvarjalnosti na milijone! Kot poudarja avtor, pomembno je, da ne ostanemo »osamljeni v množici« sebi enakih. Samorefleksija večslojnega prekariata bi se morala toliko poglobiti, da se prepozna kot »razred o sebi«, ki se bo zmožen organizirati z namenom sistemskih sprememb, ki bi odpravile nemogočo izbiro »med zanič službo in nič službe«.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

29.04.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.

Prevedla Amanda Saksida; Ljubljana : Krtina 2018

Knjigo Guya Standinga Prekariat : nevarni novi razred bi morali prebrati vsi: delodajalci in delojemalci, krojači javnih politik in njihovi izvajalci, politične stranke in sindikati, mladi in stari, ženske in moški … Čeprav se avtor pri predstavljanju prekarnega dela in prekariata kot »razreda v nastajanju« večinoma opira na razvojni potek dogodkov, pa tudi strokovne vire in statistike gospodarsko razvitih držav, kot so ZDA, EU kot celote, Nemčija, Francija, Španija, Japonska, Kitajska, Južna Koreja in seveda Velika Britanija (a tudi Grčija), je izhodišče njegovega razmisleka povezano s procesi globalizacije, predvsem v gospodarstvu in novih tehnologijah, ter z liberalno doktrino prostega trga v njenem neoliberalnem podaljšku. Standingova spoznanja se torej nanašajo na vse države, ki se aktivno udeležujejo te dirke globalnega kapitala– tudi Slovenijo in postranzicijsko Evropo. Zgovorno razkrivajo pasti neoliberalizma za trg dela, delavce in zaposlene oziroma za celotno družbo, kot tudi izzive za politiko, ki jih doma dobro poznamo, o čemer na koncu razmišlja pisec spremne besede Marko Funkl.
Knjiga je razdeljena na sedem poglavij, zadnji dve postavljata nasproti »politiko pekla« in »politiko raja« in s tem še zadnjič vzpostavljata razmik med današnjimi praksami, najbolj nevarnimi tveganji, ki jih povzročajo, ter najbolj priročnimi in razumnimi vizijami obvladovanja prekarizacije dela v prid človečnosti in družbene solidarnosti, saj sta prav ti ves čas na udaru. A rdeča nit knjige je: poskrbeti za bolj učinkovito zmožnost prepoznanja in opredelitve ogromne vojske prekarnih delavcev kot tudi bolj zanesljivo določitev raznoraznih oblik prekarnega dela, s katerimi se je osipala današnja globalizirana neoliberalna družba. Prekariat je namreč mešanica različnih delovnih pozicij na trgu dela, oblik zaposlovanja, zgodb pripadnosti ali odtujenosti in življenjskih usod, pa še drugih dejavnikov, ki imajo ob vseh razlikah eno skupno lastnost: zaradi neugodno nastavljenih pogojev med opravljanjem dela delavce vlečejo proti družbenemu in dohodkovnemu dnu, prekarizirajo ne samo njihovo delo, temveč tudi um, telo in življenjski slog. Vplivajo na družinsko in zasebno življenje, na prosti čas, ki postaja le še utvara, zdravstveno in psihično stanje posameznikov, a tudi na družbo in njeno kohezivnost, ja, tudi na pravno državo in demokracijo. Slednje recimo prek rušenja njenih standardov in načel ter s popuščanjem neenakosti, z aktivnim krčenjem in teptanjem temeljnih človekovih pravic kot tudi z odpiranjem prostora za populiste in (predvsem desničarske) ekstremiste in neofašiste. Ti vse bolj učinkovito izrabljajo jezo in nemoč, pravzaprav tudi antisistemsko naravnanost upehanih, izgorelih posameznikov in ponižanih prekariziranih množic.
Šele ob branju knjige Prekariat : nevarni novi razred se bralec šele zave, kako kompleksna, namreč strukturno pogojena in spet nazaj v sistem vpeta je ta tematika, kako zelo navzoča, razširjena in pereča, a tudi nevarna, če se z njo ne bomo iskreno spopadali v duhu najboljših tradicij zahodne družbe. Med drugim izvemo, v čem in kako so druga za drugo odpovedovali države in vlade, politični predstavniki ljudstev, pa tudi njihovi volivci, kje in zakaj se je socialnodemokratična opcija usodno »spajdašila« z globalnim kapitalom in mu žrtvovala na milijone prekarcev in njihovih življenj. Kako svareči so podatki posameznih držav – o porazni feminizaciji prekarnega dela prek »propadanja moških« … ali kreativcev … ali »odpornikov«, a tudi o razvrednotenju poklicnih struktur in profilov, tja do števila samomorov, »poklicnih frustracij« in spiral osebnih zadolžitev, ki še dodatno neizogibno vodijo v statusni zdrs, v tako imenovano »poldržavljanstvo« in tudi v novo suženjstvo. Zavemo se, kako hitro in vedno bolj ranljivi smo pravzaprav vsi, saj so omenjene strukturne spremembe te narave, da v korist številčno pičle in dobro zavarovane elite propada ves srednji sloj, vsi pogojno zaposleni ali potisnjeni v različne vrste mobilnosti in negotovosti, danes tudi javni uslužbenci in srednji menedžment, t. i. »strokovniki« ali del »salariata« … in še marsikdo; da sploh ne omenjamo migrantov, beguncev, prosilcev za azil, zdravstveno nezmogljivih in drugih manjšin. V ta korporacijski vrtinec so se ujeli tudi (visoko izobraženi) mladi, absolventi univerz, dohodkovno podhranjeni upokojenci… skratka, zdi se, da nihče ni na varnem. In zakaj? Ker so tudi legislativa in sistemski ukrepi na ravni državnih politik na strani kapitala. V prikriti obliki ustvarjajo okolje za t. i. fleksibilnost dela (ki neposredno vodi do prekarnih oblik dela in zaposlovanja) in, paradoksalno, poostreno nadzorovanje trga dela. Ustvarjajo tudi ozračje za stigmatiziranje posameznih članov ali skupin prekariata zaradi njihovih težav, ki si jih sami niso nakopali (kot na primer migranti). Tu je prepoznavna tudi vloga nekaterih prek kapitala dobro obvladljivih medijev. Ključni v tej zgodbi so tudi demografski podatki, ki so voda na mlin interesom kapitala, saj so še en povod za poceni delovno silo, odvzemanje varnostnih zagotovil in rezanje socialne države – v breme najšibkejših delov prebivalstva.
Naj še omenim, da Standing omenja tudi boljše plati prekarnega dela, njegovo ambivalentno naravo, celo privlačnost, recimo za mlade, ampak v enem paketu s tveganji in kasnejšimi »odplačili«. Opozarja tudi na preživelost socialno-delovnih strategij, ki so se vzpostavile po drugi svetovni vojni in zajele potrebe takratnega proletariata oz. redno zaposlenih delavcev. Nazaj v to vrsto varnosti in sindikalne podpore ni poti. Razdrtje dosedanje družbene pogodbe med državo, delodajalci in delojemalci pa je tako resna stvar z usodnimi posledicami za vsakogar, da je nujno čim prej vzpostaviti pristen – tudi strokoven – dialog v družbi in stvari opredeliti na novo, seveda, po merilu bolj vzdržne prihodnosti, kot se nam obeta. Mislim, da je Slovenija v primerjavi z drugimi državami Srednje in Jugovzhodne Evrope vendarle v prednosti, čeprav naj bi se strateški družbenopolitični dokument Slovenija 2050 (iz leta 2017) na vse to odzval s ponesrečeno diskurzivno zamudo. Namesto univerzalne socialne države recimo blagoslavlja namenske (selektivno usmerjene) dobrodelne organizacije (M. Funkl, s. 294); Standingova knjiga bi očitno morala postati obvezno branje za ves zadolženi državni aparat.
Za konec: knjigo Prekariat : nevarni novi razred sem brala kot petkratno potisnjena v »žrelo prekarnosti«: kot ženska, nekdanja mati samohranilka, kot migrantka, kot poklicno projektno usmerjena delavka v kulturi ter kot oseba, ki se počasi seli v tretje življenjsko obdobje. Kako je osrečujoče, če zdaj bolje razumem, da nas je v tem nenehnem boju za dostojanstveno preživetje in zoper poblagovljenje dela, izobrazbe, kritiškega uma in ustvarjalnosti na milijone! Kot poudarja avtor, pomembno je, da ne ostanemo »osamljeni v množici« sebi enakih. Samorefleksija večslojnega prekariata bi se morala toliko poglobiti, da se prepozna kot »razred o sebi«, ki se bo zmožen organizirati z namenom sistemskih sprememb, ki bi odpravile nemogočo izbiro »med zanič službo in nič službe«.


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


Stran 40 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov