Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.

Prevedla Amanda Saksida; Ljubljana : Krtina 2018

Knjigo Guya Standinga Prekariat : nevarni novi razred bi morali prebrati vsi: delodajalci in delojemalci, krojači javnih politik in njihovi izvajalci, politične stranke in sindikati, mladi in stari, ženske in moški … Čeprav se avtor pri predstavljanju prekarnega dela in prekariata kot »razreda v nastajanju« večinoma opira na razvojni potek dogodkov, pa tudi strokovne vire in statistike gospodarsko razvitih držav, kot so ZDA, EU kot celote, Nemčija, Francija, Španija, Japonska, Kitajska, Južna Koreja in seveda Velika Britanija (a tudi Grčija), je izhodišče njegovega razmisleka povezano s procesi globalizacije, predvsem v gospodarstvu in novih tehnologijah, ter z liberalno doktrino prostega trga v njenem neoliberalnem podaljšku. Standingova spoznanja se torej nanašajo na vse države, ki se aktivno udeležujejo te dirke globalnega kapitala– tudi Slovenijo in postranzicijsko Evropo. Zgovorno razkrivajo pasti neoliberalizma za trg dela, delavce in zaposlene oziroma za celotno družbo, kot tudi izzive za politiko, ki jih doma dobro poznamo, o čemer na koncu razmišlja pisec spremne besede Marko Funkl.
Knjiga je razdeljena na sedem poglavij, zadnji dve postavljata nasproti »politiko pekla« in »politiko raja« in s tem še zadnjič vzpostavljata razmik med današnjimi praksami, najbolj nevarnimi tveganji, ki jih povzročajo, ter najbolj priročnimi in razumnimi vizijami obvladovanja prekarizacije dela v prid človečnosti in družbene solidarnosti, saj sta prav ti ves čas na udaru. A rdeča nit knjige je: poskrbeti za bolj učinkovito zmožnost prepoznanja in opredelitve ogromne vojske prekarnih delavcev kot tudi bolj zanesljivo določitev raznoraznih oblik prekarnega dela, s katerimi se je osipala današnja globalizirana neoliberalna družba. Prekariat je namreč mešanica različnih delovnih pozicij na trgu dela, oblik zaposlovanja, zgodb pripadnosti ali odtujenosti in življenjskih usod, pa še drugih dejavnikov, ki imajo ob vseh razlikah eno skupno lastnost: zaradi neugodno nastavljenih pogojev med opravljanjem dela delavce vlečejo proti družbenemu in dohodkovnemu dnu, prekarizirajo ne samo njihovo delo, temveč tudi um, telo in življenjski slog. Vplivajo na družinsko in zasebno življenje, na prosti čas, ki postaja le še utvara, zdravstveno in psihično stanje posameznikov, a tudi na družbo in njeno kohezivnost, ja, tudi na pravno državo in demokracijo. Slednje recimo prek rušenja njenih standardov in načel ter s popuščanjem neenakosti, z aktivnim krčenjem in teptanjem temeljnih človekovih pravic kot tudi z odpiranjem prostora za populiste in (predvsem desničarske) ekstremiste in neofašiste. Ti vse bolj učinkovito izrabljajo jezo in nemoč, pravzaprav tudi antisistemsko naravnanost upehanih, izgorelih posameznikov in ponižanih prekariziranih množic.
Šele ob branju knjige Prekariat : nevarni novi razred se bralec šele zave, kako kompleksna, namreč strukturno pogojena in spet nazaj v sistem vpeta je ta tematika, kako zelo navzoča, razširjena in pereča, a tudi nevarna, če se z njo ne bomo iskreno spopadali v duhu najboljših tradicij zahodne družbe. Med drugim izvemo, v čem in kako so druga za drugo odpovedovali države in vlade, politični predstavniki ljudstev, pa tudi njihovi volivci, kje in zakaj se je socialnodemokratična opcija usodno »spajdašila« z globalnim kapitalom in mu žrtvovala na milijone prekarcev in njihovih življenj. Kako svareči so podatki posameznih držav – o porazni feminizaciji prekarnega dela prek »propadanja moških« … ali kreativcev … ali »odpornikov«, a tudi o razvrednotenju poklicnih struktur in profilov, tja do števila samomorov, »poklicnih frustracij« in spiral osebnih zadolžitev, ki še dodatno neizogibno vodijo v statusni zdrs, v tako imenovano »poldržavljanstvo« in tudi v novo suženjstvo. Zavemo se, kako hitro in vedno bolj ranljivi smo pravzaprav vsi, saj so omenjene strukturne spremembe te narave, da v korist številčno pičle in dobro zavarovane elite propada ves srednji sloj, vsi pogojno zaposleni ali potisnjeni v različne vrste mobilnosti in negotovosti, danes tudi javni uslužbenci in srednji menedžment, t. i. »strokovniki« ali del »salariata« … in še marsikdo; da sploh ne omenjamo migrantov, beguncev, prosilcev za azil, zdravstveno nezmogljivih in drugih manjšin. V ta korporacijski vrtinec so se ujeli tudi (visoko izobraženi) mladi, absolventi univerz, dohodkovno podhranjeni upokojenci… skratka, zdi se, da nihče ni na varnem. In zakaj? Ker so tudi legislativa in sistemski ukrepi na ravni državnih politik na strani kapitala. V prikriti obliki ustvarjajo okolje za t. i. fleksibilnost dela (ki neposredno vodi do prekarnih oblik dela in zaposlovanja) in, paradoksalno, poostreno nadzorovanje trga dela. Ustvarjajo tudi ozračje za stigmatiziranje posameznih članov ali skupin prekariata zaradi njihovih težav, ki si jih sami niso nakopali (kot na primer migranti). Tu je prepoznavna tudi vloga nekaterih prek kapitala dobro obvladljivih medijev. Ključni v tej zgodbi so tudi demografski podatki, ki so voda na mlin interesom kapitala, saj so še en povod za poceni delovno silo, odvzemanje varnostnih zagotovil in rezanje socialne države – v breme najšibkejših delov prebivalstva.
Naj še omenim, da Standing omenja tudi boljše plati prekarnega dela, njegovo ambivalentno naravo, celo privlačnost, recimo za mlade, ampak v enem paketu s tveganji in kasnejšimi »odplačili«. Opozarja tudi na preživelost socialno-delovnih strategij, ki so se vzpostavile po drugi svetovni vojni in zajele potrebe takratnega proletariata oz. redno zaposlenih delavcev. Nazaj v to vrsto varnosti in sindikalne podpore ni poti. Razdrtje dosedanje družbene pogodbe med državo, delodajalci in delojemalci pa je tako resna stvar z usodnimi posledicami za vsakogar, da je nujno čim prej vzpostaviti pristen – tudi strokoven – dialog v družbi in stvari opredeliti na novo, seveda, po merilu bolj vzdržne prihodnosti, kot se nam obeta. Mislim, da je Slovenija v primerjavi z drugimi državami Srednje in Jugovzhodne Evrope vendarle v prednosti, čeprav naj bi se strateški družbenopolitični dokument Slovenija 2050 (iz leta 2017) na vse to odzval s ponesrečeno diskurzivno zamudo. Namesto univerzalne socialne države recimo blagoslavlja namenske (selektivno usmerjene) dobrodelne organizacije (M. Funkl, s. 294); Standingova knjiga bi očitno morala postati obvezno branje za ves zadolženi državni aparat.
Za konec: knjigo Prekariat : nevarni novi razred sem brala kot petkratno potisnjena v »žrelo prekarnosti«: kot ženska, nekdanja mati samohranilka, kot migrantka, kot poklicno projektno usmerjena delavka v kulturi ter kot oseba, ki se počasi seli v tretje življenjsko obdobje. Kako je osrečujoče, če zdaj bolje razumem, da nas je v tem nenehnem boju za dostojanstveno preživetje in zoper poblagovljenje dela, izobrazbe, kritiškega uma in ustvarjalnosti na milijone! Kot poudarja avtor, pomembno je, da ne ostanemo »osamljeni v množici« sebi enakih. Samorefleksija večslojnega prekariata bi se morala toliko poglobiti, da se prepozna kot »razred o sebi«, ki se bo zmožen organizirati z namenom sistemskih sprememb, ki bi odpravile nemogočo izbiro »med zanič službo in nič službe«.