Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : KUD Logos, 2018
Krščanski svetnik Frančišek Asiški s preloma iz dvanajstega v trinajsto stoletje nenehno navdihuje številne umetnike, tudi slovenske. Med drugim imamo Legende o svetem Frančišku spod peresa Ksaverja Meška, pa vrsto priložnostnih duhovnih pesmi različnih pesnikov in celo delo za mladino Frančišek, naš brat, prevedeno v šest jezikov. Prav tako so znane številne upodobitve tega svetnika, ki so jih ustvarili slovenski umetniki, kot na primer Valentin Metzinger, Matej Sternen, Stane Kregar, Miki Muster, Veselka Šorli Puc in še vrsta mlajših. Podobno je ta svetnik s svojo Sončno pesmijo v prevodu Vitala Voduška navdihnil skladatelja slovenske himne Stanka Premrla, Damijan Močnik je svetemu Frančišku posvetil kantato, Avgust Ivan Ipavec pa oratorij. Podoba blagega svetnika je navzoča celo v videu Matjaža Feguša.
Med nepreglednim številom umetnikov v svetu, ki jih je navdihnilo življenje in delovanje tega umbrijskega ubožca, je tudi italijanska pesnica, pisateljica in dramatičarka Alda Merini. V njeni zbirki Frančišek, spev ustvarjenega bitja je zbranih petinosemdeset pesmi, nastalih v zadnjem obdobju pesničinega ustvarjanja. V njih se Merinijeva, ki je objavljala pri najuglednejših italijanskih založbah in je umrla pred desetletjem, poistoveti s svetim Frančiškom in na podlagi nekaterih oseb in dogodkov iz njegovega življenja subliminirano vstopa v zaznavanje duhovnega, ki se nemalokrat povzpne v hvalnico in molitev.
Alda Merini, zaznamovana s tragiko svoje dolgotrajne bolezni in s smrtjo obeh mož, v tej svoji poeziji podoživlja Frančiškovo revolucionarno odločitev, da se odpove bogataškemu veseljaštvu in se usmeri v duhovnost in skromnost. Pesnica to občuti kot tudi njegovo, v narekovajih, norost, ki pa je, kakor jo doumeva, v bistvu vzvišena plemenitost in poveličanost. Že sama je svojo bolezen kdaj upesnjevala ali o njej spregovorila v svojih dnevniških zapiskih in esejih.
Duhovni samogovori Alde Merini, o kateri so svoj čas pisali tudi kot o kandidatki za Nobelovo nagrado, se iz obžalovanja dvigajo v češčenje, iz boli v veselje, iz preskušenj v usmiljenje. Njena misel je jasna, izdelana, iztrpljena. Pretresljiva pesniška govorica pa je hkrati tudi izmirjajoča in poplemenitena, nemalokrat himnična.
Trpeča duša Alde Merini išče odrešitev in smisel v videnju svetnikove življenjske drže in njegovega poslanstva, ki jo navdihuje. Pesničina bivanjska kalvarija je skozi vidik Frančiškove življenjske usojenosti osvobajajoča, zdravilna. Svojo osmišljenost blagodejno najdeva v božjem razodetju in usmiljenju. Iz svoje pretresljive danosti tiplje v blagodejno in odrešujočo presežnost. Alda Merini je potemtakem v Frančišku Asiškem prepoznala človeško bitje, ki so ga zaznamovale muke, ki pa je zmožno videti ustalitev v vseprešinjajoči ljubezni do soljudi in stvarstva.
Prevajalka pesnica Miljana Cunta se je zavzeto lotila svojega opravila. Pretanjeno je poiskala duhovnemu besedilu ustrezno slovensko izrazje, kar vedno ni bilo preprosto. Prva past je bila že v samem naslovu. Dobra plat pesniških izdaj založbe Logos je tudi v tem, da jih bralcem ponuja v dvojezičnosti, tako da lahko ob prevodu sledijo še izvirniku. To lahko prevajalca neusmiljeno razgalja, a Cuntove ne. Res je sicer, da je izvirnik napisan v prostem stihu, tako da pri prevajanju ni težav z ritmom in rimami, vendar je poezija Merinijeve miselno in pomensko dokaj zahtevna, kar seveda terja določen prevajalski trud in tudi nekaj teološkega znanja. Na redkih mestih se je prevajalka odločila za sicer nepotrebno zapostavo predmeta, saj ji ne bi bilo treba loviti mere, ker je v izvirniku praktično ni.
Knjigo Frančišek, spev ustvarjenega bitja bogati prevajalkina izčrpna in tehtna spremna beseda, oprta na vrsto literature o pesnici in njenem obdobju. Zelo koristne in priročne so tudi njene opombe. Zapis gore, na kateri je Frančišek doživel mistično izkustvo stigmatizacije, pa je zastarel; danes se je namesto imena Alverno uveljavila oblika La Verna ali preprosto Verna.
Kakorkoli, prevajalka Miljana Cunta, tudi avtorica občasnih Duhovnih misli na našem Radiu, s svojim rahločutnim pesniškim posluhom in temeljitim znanjem prinaša med slovenske bralce poezijo hudo preskušane italijanske pesnice Alde Merini, o kateri se je pri nas malo vedelo in ki Besedo, pisano z veliko začetnico, občuteno zaznava s svojo pretanjeno pesniško besedo.
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : KUD Logos, 2018
Krščanski svetnik Frančišek Asiški s preloma iz dvanajstega v trinajsto stoletje nenehno navdihuje številne umetnike, tudi slovenske. Med drugim imamo Legende o svetem Frančišku spod peresa Ksaverja Meška, pa vrsto priložnostnih duhovnih pesmi različnih pesnikov in celo delo za mladino Frančišek, naš brat, prevedeno v šest jezikov. Prav tako so znane številne upodobitve tega svetnika, ki so jih ustvarili slovenski umetniki, kot na primer Valentin Metzinger, Matej Sternen, Stane Kregar, Miki Muster, Veselka Šorli Puc in še vrsta mlajših. Podobno je ta svetnik s svojo Sončno pesmijo v prevodu Vitala Voduška navdihnil skladatelja slovenske himne Stanka Premrla, Damijan Močnik je svetemu Frančišku posvetil kantato, Avgust Ivan Ipavec pa oratorij. Podoba blagega svetnika je navzoča celo v videu Matjaža Feguša.
Med nepreglednim številom umetnikov v svetu, ki jih je navdihnilo življenje in delovanje tega umbrijskega ubožca, je tudi italijanska pesnica, pisateljica in dramatičarka Alda Merini. V njeni zbirki Frančišek, spev ustvarjenega bitja je zbranih petinosemdeset pesmi, nastalih v zadnjem obdobju pesničinega ustvarjanja. V njih se Merinijeva, ki je objavljala pri najuglednejših italijanskih založbah in je umrla pred desetletjem, poistoveti s svetim Frančiškom in na podlagi nekaterih oseb in dogodkov iz njegovega življenja subliminirano vstopa v zaznavanje duhovnega, ki se nemalokrat povzpne v hvalnico in molitev.
Alda Merini, zaznamovana s tragiko svoje dolgotrajne bolezni in s smrtjo obeh mož, v tej svoji poeziji podoživlja Frančiškovo revolucionarno odločitev, da se odpove bogataškemu veseljaštvu in se usmeri v duhovnost in skromnost. Pesnica to občuti kot tudi njegovo, v narekovajih, norost, ki pa je, kakor jo doumeva, v bistvu vzvišena plemenitost in poveličanost. Že sama je svojo bolezen kdaj upesnjevala ali o njej spregovorila v svojih dnevniških zapiskih in esejih.
Duhovni samogovori Alde Merini, o kateri so svoj čas pisali tudi kot o kandidatki za Nobelovo nagrado, se iz obžalovanja dvigajo v češčenje, iz boli v veselje, iz preskušenj v usmiljenje. Njena misel je jasna, izdelana, iztrpljena. Pretresljiva pesniška govorica pa je hkrati tudi izmirjajoča in poplemenitena, nemalokrat himnična.
Trpeča duša Alde Merini išče odrešitev in smisel v videnju svetnikove življenjske drže in njegovega poslanstva, ki jo navdihuje. Pesničina bivanjska kalvarija je skozi vidik Frančiškove življenjske usojenosti osvobajajoča, zdravilna. Svojo osmišljenost blagodejno najdeva v božjem razodetju in usmiljenju. Iz svoje pretresljive danosti tiplje v blagodejno in odrešujočo presežnost. Alda Merini je potemtakem v Frančišku Asiškem prepoznala človeško bitje, ki so ga zaznamovale muke, ki pa je zmožno videti ustalitev v vseprešinjajoči ljubezni do soljudi in stvarstva.
Prevajalka pesnica Miljana Cunta se je zavzeto lotila svojega opravila. Pretanjeno je poiskala duhovnemu besedilu ustrezno slovensko izrazje, kar vedno ni bilo preprosto. Prva past je bila že v samem naslovu. Dobra plat pesniških izdaj založbe Logos je tudi v tem, da jih bralcem ponuja v dvojezičnosti, tako da lahko ob prevodu sledijo še izvirniku. To lahko prevajalca neusmiljeno razgalja, a Cuntove ne. Res je sicer, da je izvirnik napisan v prostem stihu, tako da pri prevajanju ni težav z ritmom in rimami, vendar je poezija Merinijeve miselno in pomensko dokaj zahtevna, kar seveda terja določen prevajalski trud in tudi nekaj teološkega znanja. Na redkih mestih se je prevajalka odločila za sicer nepotrebno zapostavo predmeta, saj ji ne bi bilo treba loviti mere, ker je v izvirniku praktično ni.
Knjigo Frančišek, spev ustvarjenega bitja bogati prevajalkina izčrpna in tehtna spremna beseda, oprta na vrsto literature o pesnici in njenem obdobju. Zelo koristne in priročne so tudi njene opombe. Zapis gore, na kateri je Frančišek doživel mistično izkustvo stigmatizacije, pa je zastarel; danes se je namesto imena Alverno uveljavila oblika La Verna ali preprosto Verna.
Kakorkoli, prevajalka Miljana Cunta, tudi avtorica občasnih Duhovnih misli na našem Radiu, s svojim rahločutnim pesniškim posluhom in temeljitim znanjem prinaša med slovenske bralce poezijo hudo preskušane italijanske pesnice Alde Merini, o kateri se je pri nas malo vedelo in ki Besedo, pisano z veliko začetnico, občuteno zaznava s svojo pretanjeno pesniško besedo.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov