Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov