Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov