Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov