Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov