Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dušan Merc: Slepe miši

06.05.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : Beletrina, 2018

Slepe miši. Lahko so zabavna igra za otroke ali zahrbtno slepomišenje med odraslimi. Asociacija ob naslovu romana Slepe miši se obrne v razkrivanje, v kakšno igro so pripravljeni iti ljudje v političnih sistemih, ko je že vsak posameznik lahko grožnja vohunjenja in izdajstva. Roman Dušana Merca, pisatelja, esejista in kritičnega, zdaj že upokojenega šolnika, torej analizira spretne mehanizme totalitarnega sistema, ki je znal uničiti življenje nič hudega slutečega posameznika in tudi bližnjih. Sploh tistega, ki s politiko nikoli ni imel opravka in je bil z dušo in srcem zavezan umetnosti.

Romaneskna zgodba se začne s prepričljivo oznako samozadostnega knjižničarja z obrobja Ljubljane Sama Grčarja. Je neizživet človek, neuresničen pisatelj, povprečnež, ki sanja o svojem velikem tekstu in spominja na glavni lik propadlega in upokojenega založnika Ribe iz romana Dublineska Enriqueja Vile Matasa. Kmalu dobimo občutek, da je egoistični in promiskuitetni knjižničar eden izmed tistih, za katerega je vrhunsko samo tisto literarno delo, ki ga bo napisal on sam. Besedilo, ki bo veličastno. Sicer ne bo literarnoteoretično, ki bi ga kasneje zažgal kot v omenjenem romanu, temveč veliki tekst, roman, kot ga še nihče ni napisal. Ta narcizem in zaverovanost vase sta zabavna kljub nenehnemu pretiravanju. Bralec niti malo ne more biti na njegovi strani. A kaj kmalu se vse skupaj obrne.

Ključen dogodek, ki tik pred upokojitvijo spremeni junakove načrte, se zgodi 25. maja 2016, ko pred vrati delovnega mesta najde knjigo Igorja Omerze 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana. Razkrivanje dogodkov se vse bolj zapleta in odpira. Vrnitev v tisto leto, iskanje ljudi in spomini ga vrnejo v čas, ki je sicer bil lep, a tudi problematičen.

Protagonist mora tako na pobudo žrtvine žene pred svojim tekstom napisati še Predtekst in to ga vodi do raziskovanja lastne biografije in življenja znancev in znank. Njegov glavni antagonist Mefisto, ki mu vse skupaj nastavlja, se mu približuje in oddaljuje, je kot kameleon glede na družbeno stanje in čas. Ta izčiščena psihologija literarnih likov je povsem dodelana. Tudi branje Omerzove knjige deluje kot literarna kritika v romanu. Ko Samo Grčar dobi v roke dokumente glavne žrtve bolgarske naveze, Agopa Stepanjana in jih vključi v besedilo, pa avtor naredi skorajda enako napako, kot jo očita Omerzi.

Zgodba je zasnovana na resničnih, skorajda zamolčanih dogodkih, prepletena s fikcijo in številnimi literarnimi referencami zlasti na slovensko in evropsko književnost. Roman spominja na marsikatero književno delo, v sami ideji na Fausta, Mojstra in Margareto in Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Nastavek romana in njegova izpeljava sta dovršena. Problematika, ki jo odpira Dušan Merc, je predstavljena dovolj polemično. Četudi je osnova vzeta iz politike, ne zahaja v skrajnosti ali značilne delitve na strankarske razrede.

Roman Slepe miši odlikuje prvo poglavje, v katerem avtor zelo podrobno označi protagonista. Ta ni niti malo simpatičen in do njega ne gojimo nobene empatije, vendar skozi potek zgodbe ugotovimo, kaj ga je pripeljalo do take samozadostnosti. Oris enakosti oblačil, prikaz takratne sivine in brezobličnosti sta izpisana jasno, ozračje romana je ves čas v skladu s protagonistovimi občutji. Tretjeosebni pripovedovalec ima tako dober pogled nad vsem. Odkrivanje dokumentov, razkrivanje zgodovine, poskus uničenja zapiskov zaradi resnice in razkrivanje junaka, ki je na koncu že skoraj kot lik iz Trumanovega šova, se razbira počasi, na način, da lahko jasno vidimo, v kaj nas vpletata družba in politika.

Štirinajsti roman pisatelja in esejista Dušana Merca Slepe miši je pronicljivo razmišljanje ne le o letu 1984 in preiskovanju tako imenovane bolgarske naveze, ki naj bi bila samo začetek lomljenja ledene gore, ki se je nadaljevala s sojenjem tudi slovenskim politikom in nazadnje s koncem Jugoslavije. Je zgodba o tem, da pred nadzorom in s tem uničevanjem lastne identitete nismo nikoli varni. Nadzor je vedno; ali prefinjeno vpet in skrit ali pa  povsem jasen.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dušan Merc: Slepe miši

06.05.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : Beletrina, 2018

Slepe miši. Lahko so zabavna igra za otroke ali zahrbtno slepomišenje med odraslimi. Asociacija ob naslovu romana Slepe miši se obrne v razkrivanje, v kakšno igro so pripravljeni iti ljudje v političnih sistemih, ko je že vsak posameznik lahko grožnja vohunjenja in izdajstva. Roman Dušana Merca, pisatelja, esejista in kritičnega, zdaj že upokojenega šolnika, torej analizira spretne mehanizme totalitarnega sistema, ki je znal uničiti življenje nič hudega slutečega posameznika in tudi bližnjih. Sploh tistega, ki s politiko nikoli ni imel opravka in je bil z dušo in srcem zavezan umetnosti.

Romaneskna zgodba se začne s prepričljivo oznako samozadostnega knjižničarja z obrobja Ljubljane Sama Grčarja. Je neizživet človek, neuresničen pisatelj, povprečnež, ki sanja o svojem velikem tekstu in spominja na glavni lik propadlega in upokojenega založnika Ribe iz romana Dublineska Enriqueja Vile Matasa. Kmalu dobimo občutek, da je egoistični in promiskuitetni knjižničar eden izmed tistih, za katerega je vrhunsko samo tisto literarno delo, ki ga bo napisal on sam. Besedilo, ki bo veličastno. Sicer ne bo literarnoteoretično, ki bi ga kasneje zažgal kot v omenjenem romanu, temveč veliki tekst, roman, kot ga še nihče ni napisal. Ta narcizem in zaverovanost vase sta zabavna kljub nenehnemu pretiravanju. Bralec niti malo ne more biti na njegovi strani. A kaj kmalu se vse skupaj obrne.

Ključen dogodek, ki tik pred upokojitvijo spremeni junakove načrte, se zgodi 25. maja 2016, ko pred vrati delovnega mesta najde knjigo Igorja Omerze 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana. Razkrivanje dogodkov se vse bolj zapleta in odpira. Vrnitev v tisto leto, iskanje ljudi in spomini ga vrnejo v čas, ki je sicer bil lep, a tudi problematičen.

Protagonist mora tako na pobudo žrtvine žene pred svojim tekstom napisati še Predtekst in to ga vodi do raziskovanja lastne biografije in življenja znancev in znank. Njegov glavni antagonist Mefisto, ki mu vse skupaj nastavlja, se mu približuje in oddaljuje, je kot kameleon glede na družbeno stanje in čas. Ta izčiščena psihologija literarnih likov je povsem dodelana. Tudi branje Omerzove knjige deluje kot literarna kritika v romanu. Ko Samo Grčar dobi v roke dokumente glavne žrtve bolgarske naveze, Agopa Stepanjana in jih vključi v besedilo, pa avtor naredi skorajda enako napako, kot jo očita Omerzi.

Zgodba je zasnovana na resničnih, skorajda zamolčanih dogodkih, prepletena s fikcijo in številnimi literarnimi referencami zlasti na slovensko in evropsko književnost. Roman spominja na marsikatero književno delo, v sami ideji na Fausta, Mojstra in Margareto in Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Nastavek romana in njegova izpeljava sta dovršena. Problematika, ki jo odpira Dušan Merc, je predstavljena dovolj polemično. Četudi je osnova vzeta iz politike, ne zahaja v skrajnosti ali značilne delitve na strankarske razrede.

Roman Slepe miši odlikuje prvo poglavje, v katerem avtor zelo podrobno označi protagonista. Ta ni niti malo simpatičen in do njega ne gojimo nobene empatije, vendar skozi potek zgodbe ugotovimo, kaj ga je pripeljalo do take samozadostnosti. Oris enakosti oblačil, prikaz takratne sivine in brezobličnosti sta izpisana jasno, ozračje romana je ves čas v skladu s protagonistovimi občutji. Tretjeosebni pripovedovalec ima tako dober pogled nad vsem. Odkrivanje dokumentov, razkrivanje zgodovine, poskus uničenja zapiskov zaradi resnice in razkrivanje junaka, ki je na koncu že skoraj kot lik iz Trumanovega šova, se razbira počasi, na način, da lahko jasno vidimo, v kaj nas vpletata družba in politika.

Štirinajsti roman pisatelja in esejista Dušana Merca Slepe miši je pronicljivo razmišljanje ne le o letu 1984 in preiskovanju tako imenovane bolgarske naveze, ki naj bi bila samo začetek lomljenja ledene gore, ki se je nadaljevala s sojenjem tudi slovenskim politikom in nazadnje s koncem Jugoslavije. Je zgodba o tem, da pred nadzorom in s tem uničevanjem lastne identitete nismo nikoli varni. Nadzor je vedno; ali prefinjeno vpet in skrit ali pa  povsem jasen.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 50 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov