Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Slepe miši. Lahko so zabavna igra za otroke ali zahrbtno slepomišenje med odraslimi. Asociacija ob naslovu romana Slepe miši se obrne v razkrivanje, v kakšno igro so pripravljeni iti ljudje v političnih sistemih, ko je že vsak posameznik lahko grožnja vohunjenja in izdajstva. Roman Dušana Merca, pisatelja, esejista in kritičnega, zdaj že upokojenega šolnika, torej analizira spretne mehanizme totalitarnega sistema, ki je znal uničiti življenje nič hudega slutečega posameznika in tudi bližnjih. Sploh tistega, ki s politiko nikoli ni imel opravka in je bil z dušo in srcem zavezan umetnosti.
Romaneskna zgodba se začne s prepričljivo oznako samozadostnega knjižničarja z obrobja Ljubljane Sama Grčarja. Je neizživet človek, neuresničen pisatelj, povprečnež, ki sanja o svojem velikem tekstu in spominja na glavni lik propadlega in upokojenega založnika Ribe iz romana Dublineska Enriqueja Vile Matasa. Kmalu dobimo občutek, da je egoistični in promiskuitetni knjižničar eden izmed tistih, za katerega je vrhunsko samo tisto literarno delo, ki ga bo napisal on sam. Besedilo, ki bo veličastno. Sicer ne bo literarnoteoretično, ki bi ga kasneje zažgal kot v omenjenem romanu, temveč veliki tekst, roman, kot ga še nihče ni napisal. Ta narcizem in zaverovanost vase sta zabavna kljub nenehnemu pretiravanju. Bralec niti malo ne more biti na njegovi strani. A kaj kmalu se vse skupaj obrne.
Ključen dogodek, ki tik pred upokojitvijo spremeni junakove načrte, se zgodi 25. maja 2016, ko pred vrati delovnega mesta najde knjigo Igorja Omerze 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana. Razkrivanje dogodkov se vse bolj zapleta in odpira. Vrnitev v tisto leto, iskanje ljudi in spomini ga vrnejo v čas, ki je sicer bil lep, a tudi problematičen.
Protagonist mora tako na pobudo žrtvine žene pred svojim tekstom napisati še Predtekst in to ga vodi do raziskovanja lastne biografije in življenja znancev in znank. Njegov glavni antagonist Mefisto, ki mu vse skupaj nastavlja, se mu približuje in oddaljuje, je kot kameleon glede na družbeno stanje in čas. Ta izčiščena psihologija literarnih likov je povsem dodelana. Tudi branje Omerzove knjige deluje kot literarna kritika v romanu. Ko Samo Grčar dobi v roke dokumente glavne žrtve bolgarske naveze, Agopa Stepanjana in jih vključi v besedilo, pa avtor naredi skorajda enako napako, kot jo očita Omerzi.
Zgodba je zasnovana na resničnih, skorajda zamolčanih dogodkih, prepletena s fikcijo in številnimi literarnimi referencami zlasti na slovensko in evropsko književnost. Roman spominja na marsikatero književno delo, v sami ideji na Fausta, Mojstra in Margareto in Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Nastavek romana in njegova izpeljava sta dovršena. Problematika, ki jo odpira Dušan Merc, je predstavljena dovolj polemično. Četudi je osnova vzeta iz politike, ne zahaja v skrajnosti ali značilne delitve na strankarske razrede.
Roman Slepe miši odlikuje prvo poglavje, v katerem avtor zelo podrobno označi protagonista. Ta ni niti malo simpatičen in do njega ne gojimo nobene empatije, vendar skozi potek zgodbe ugotovimo, kaj ga je pripeljalo do take samozadostnosti. Oris enakosti oblačil, prikaz takratne sivine in brezobličnosti sta izpisana jasno, ozračje romana je ves čas v skladu s protagonistovimi občutji. Tretjeosebni pripovedovalec ima tako dober pogled nad vsem. Odkrivanje dokumentov, razkrivanje zgodovine, poskus uničenja zapiskov zaradi resnice in razkrivanje junaka, ki je na koncu že skoraj kot lik iz Trumanovega šova, se razbira počasi, na način, da lahko jasno vidimo, v kaj nas vpletata družba in politika.
Štirinajsti roman pisatelja in esejista Dušana Merca Slepe miši je pronicljivo razmišljanje ne le o letu 1984 in preiskovanju tako imenovane bolgarske naveze, ki naj bi bila samo začetek lomljenja ledene gore, ki se je nadaljevala s sojenjem tudi slovenskim politikom in nazadnje s koncem Jugoslavije. Je zgodba o tem, da pred nadzorom in s tem uničevanjem lastne identitete nismo nikoli varni. Nadzor je vedno; ali prefinjeno vpet in skrit ali pa povsem jasen.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Slepe miši. Lahko so zabavna igra za otroke ali zahrbtno slepomišenje med odraslimi. Asociacija ob naslovu romana Slepe miši se obrne v razkrivanje, v kakšno igro so pripravljeni iti ljudje v političnih sistemih, ko je že vsak posameznik lahko grožnja vohunjenja in izdajstva. Roman Dušana Merca, pisatelja, esejista in kritičnega, zdaj že upokojenega šolnika, torej analizira spretne mehanizme totalitarnega sistema, ki je znal uničiti življenje nič hudega slutečega posameznika in tudi bližnjih. Sploh tistega, ki s politiko nikoli ni imel opravka in je bil z dušo in srcem zavezan umetnosti.
Romaneskna zgodba se začne s prepričljivo oznako samozadostnega knjižničarja z obrobja Ljubljane Sama Grčarja. Je neizživet človek, neuresničen pisatelj, povprečnež, ki sanja o svojem velikem tekstu in spominja na glavni lik propadlega in upokojenega založnika Ribe iz romana Dublineska Enriqueja Vile Matasa. Kmalu dobimo občutek, da je egoistični in promiskuitetni knjižničar eden izmed tistih, za katerega je vrhunsko samo tisto literarno delo, ki ga bo napisal on sam. Besedilo, ki bo veličastno. Sicer ne bo literarnoteoretično, ki bi ga kasneje zažgal kot v omenjenem romanu, temveč veliki tekst, roman, kot ga še nihče ni napisal. Ta narcizem in zaverovanost vase sta zabavna kljub nenehnemu pretiravanju. Bralec niti malo ne more biti na njegovi strani. A kaj kmalu se vse skupaj obrne.
Ključen dogodek, ki tik pred upokojitvijo spremeni junakove načrte, se zgodi 25. maja 2016, ko pred vrati delovnega mesta najde knjigo Igorja Omerze 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana. Razkrivanje dogodkov se vse bolj zapleta in odpira. Vrnitev v tisto leto, iskanje ljudi in spomini ga vrnejo v čas, ki je sicer bil lep, a tudi problematičen.
Protagonist mora tako na pobudo žrtvine žene pred svojim tekstom napisati še Predtekst in to ga vodi do raziskovanja lastne biografije in življenja znancev in znank. Njegov glavni antagonist Mefisto, ki mu vse skupaj nastavlja, se mu približuje in oddaljuje, je kot kameleon glede na družbeno stanje in čas. Ta izčiščena psihologija literarnih likov je povsem dodelana. Tudi branje Omerzove knjige deluje kot literarna kritika v romanu. Ko Samo Grčar dobi v roke dokumente glavne žrtve bolgarske naveze, Agopa Stepanjana in jih vključi v besedilo, pa avtor naredi skorajda enako napako, kot jo očita Omerzi.
Zgodba je zasnovana na resničnih, skorajda zamolčanih dogodkih, prepletena s fikcijo in številnimi literarnimi referencami zlasti na slovensko in evropsko književnost. Roman spominja na marsikatero književno delo, v sami ideji na Fausta, Mojstra in Margareto in Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Nastavek romana in njegova izpeljava sta dovršena. Problematika, ki jo odpira Dušan Merc, je predstavljena dovolj polemično. Četudi je osnova vzeta iz politike, ne zahaja v skrajnosti ali značilne delitve na strankarske razrede.
Roman Slepe miši odlikuje prvo poglavje, v katerem avtor zelo podrobno označi protagonista. Ta ni niti malo simpatičen in do njega ne gojimo nobene empatije, vendar skozi potek zgodbe ugotovimo, kaj ga je pripeljalo do take samozadostnosti. Oris enakosti oblačil, prikaz takratne sivine in brezobličnosti sta izpisana jasno, ozračje romana je ves čas v skladu s protagonistovimi občutji. Tretjeosebni pripovedovalec ima tako dober pogled nad vsem. Odkrivanje dokumentov, razkrivanje zgodovine, poskus uničenja zapiskov zaradi resnice in razkrivanje junaka, ki je na koncu že skoraj kot lik iz Trumanovega šova, se razbira počasi, na način, da lahko jasno vidimo, v kaj nas vpletata družba in politika.
Štirinajsti roman pisatelja in esejista Dušana Merca Slepe miši je pronicljivo razmišljanje ne le o letu 1984 in preiskovanju tako imenovane bolgarske naveze, ki naj bi bila samo začetek lomljenja ledene gore, ki se je nadaljevala s sojenjem tudi slovenskim politikom in nazadnje s koncem Jugoslavije. Je zgodba o tem, da pred nadzorom in s tem uničevanjem lastne identitete nismo nikoli varni. Nadzor je vedno; ali prefinjeno vpet in skrit ali pa povsem jasen.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov