Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nives Vidrih; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018
Strahopetci češkega pisatelja Josefa Škvoreckega so obsežen roman o osmih dneh pred osvoboditvijo češkega mesteca blizu Prage, kakor jih doživlja odraščajnik Danny, ki se mu vse vrti okoli džeza. In punc, te zapolnjujejo njegove misli še bolj kot vojna. Zadeve so kaotične, med pričakovanjem Rdeče armade se pojavijo nemški tanki in esesovci, ki po nemarnem zmrcvarijo nekaj fantov, kot da so še vedno na zmagovitem pohodu skozi svoja na novo odkrita vzhodna prostranstva, poseljena s Slovani in kar je še podljudi, nakar se lokalni oboroženci znesejo nad njimi. Vse mesto je v nenehnem gibanju, ne manjka vznesenih gesel, večinoma napačnih in ob napačnem času, in tragičnih smrti, improviziranih zastav osvoboditeljev, ki jih je treba potem na hitro zamenjati. Ne manjka popisov domoljubja in patetike, povork in govorov, kljub strahu tudi občudovanja komunistov, ki so na vstajo edini zares pripravljeni, junaštva in izzivanja in nesmiselnih smrti – če ob prevratih obstajajo drugačne.
Dannyja premetava iz ene formacije v drugo, sodeluje v spopadih in beži z ostalimi in vmes prevaja za angleške vojne ujetnike, ki se hkrati s shiranimi in izmučenimi Judinjami iz nemškega koncentracijskega taborišča ter z ujetniki z območja Jugoslavije pojavijo v mestu in jih potem begunska reka odnese neznanokam. Zadnji dnevi vojne so popisani kar najbolj subjektivno, Danny pa letom primerno sebe vidi kot junaka in ves čas pazi, kako bo videti pred drugimi. Igranje saksofona v džezovskem bendu dodobra izkoristi in puncam razdaja komplimente in ljubezenske izjave, čeprav se zaveda, da jih bo zapustil in odšel v Prago.
Josef Škvorecký je po sovjetski intervenciji leta 1968 ostal v tujini in kot disident vodil ugledno založbo s samizdati, knjigami, ki doma niso mogle iziti. Roman Strahopetci je njegov prvenec in čeprav ga je napisal v poznih štiridesetih letih, je izrazito lahkoten. V njem je vse polno zafrkljivosti na račun brambovcev in vojnih iger, ki se jih samovšečno in zresnjeno igrajo. To obdobje je tudi v slovenski literaturi dobilo kar nekaj obdelav, ena najbolj surovih in deziluzornih je popis vračanja beguncev iz rajha Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. A Škvorecký je veder in zavezan džezu in to se pozna tudi v ritmu romana: ta se po dolgih straneh frajerskih dialogov Dannyja in fantov, pogosto v slengu ali dialektu, ali pa po hitri izmenjavi replik med osmešenimi poveljujočimi in fanti, ki se ne dajo in ne znajo, hitro zvrne v razmišljanje o prihodnosti. Ali pa v sanjarjenje o puncah, ki se zna raztegniti na nekaj strani gostega jezikovnega toka, v katerega se vedno znova vrivajo in kot mantre ponavljajo dekliška imena, njihove drobne geste in spogledljivosti, pred katerimi je Danny čisto preč in brez moči. Ko beremo prvenec enega najpomembnejših čeških avtorjev danes, po sedemdesetih letih, se ti monologi zdijo manj intenzivni od romanov, ki so se napajali iz džeza po njem, občudujemo pa njegovo blasfemičnost in parodičnost, karikirane lokalne in v folkloro zazrte pomembneže in njihovo potrebo po korakanju in bleščavem vtisu. A kmalu ga je prekrila uniformirana sivina povojnega realsocializma in prekrila svobodo in lahkotnost med mladimi intelektualci na Češkem, v eni od evropskih gospodarskih velesil pred drugo svetovno vojno.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nives Vidrih; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018
Strahopetci češkega pisatelja Josefa Škvoreckega so obsežen roman o osmih dneh pred osvoboditvijo češkega mesteca blizu Prage, kakor jih doživlja odraščajnik Danny, ki se mu vse vrti okoli džeza. In punc, te zapolnjujejo njegove misli še bolj kot vojna. Zadeve so kaotične, med pričakovanjem Rdeče armade se pojavijo nemški tanki in esesovci, ki po nemarnem zmrcvarijo nekaj fantov, kot da so še vedno na zmagovitem pohodu skozi svoja na novo odkrita vzhodna prostranstva, poseljena s Slovani in kar je še podljudi, nakar se lokalni oboroženci znesejo nad njimi. Vse mesto je v nenehnem gibanju, ne manjka vznesenih gesel, večinoma napačnih in ob napačnem času, in tragičnih smrti, improviziranih zastav osvoboditeljev, ki jih je treba potem na hitro zamenjati. Ne manjka popisov domoljubja in patetike, povork in govorov, kljub strahu tudi občudovanja komunistov, ki so na vstajo edini zares pripravljeni, junaštva in izzivanja in nesmiselnih smrti – če ob prevratih obstajajo drugačne.
Dannyja premetava iz ene formacije v drugo, sodeluje v spopadih in beži z ostalimi in vmes prevaja za angleške vojne ujetnike, ki se hkrati s shiranimi in izmučenimi Judinjami iz nemškega koncentracijskega taborišča ter z ujetniki z območja Jugoslavije pojavijo v mestu in jih potem begunska reka odnese neznanokam. Zadnji dnevi vojne so popisani kar najbolj subjektivno, Danny pa letom primerno sebe vidi kot junaka in ves čas pazi, kako bo videti pred drugimi. Igranje saksofona v džezovskem bendu dodobra izkoristi in puncam razdaja komplimente in ljubezenske izjave, čeprav se zaveda, da jih bo zapustil in odšel v Prago.
Josef Škvorecký je po sovjetski intervenciji leta 1968 ostal v tujini in kot disident vodil ugledno založbo s samizdati, knjigami, ki doma niso mogle iziti. Roman Strahopetci je njegov prvenec in čeprav ga je napisal v poznih štiridesetih letih, je izrazito lahkoten. V njem je vse polno zafrkljivosti na račun brambovcev in vojnih iger, ki se jih samovšečno in zresnjeno igrajo. To obdobje je tudi v slovenski literaturi dobilo kar nekaj obdelav, ena najbolj surovih in deziluzornih je popis vračanja beguncev iz rajha Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. A Škvorecký je veder in zavezan džezu in to se pozna tudi v ritmu romana: ta se po dolgih straneh frajerskih dialogov Dannyja in fantov, pogosto v slengu ali dialektu, ali pa po hitri izmenjavi replik med osmešenimi poveljujočimi in fanti, ki se ne dajo in ne znajo, hitro zvrne v razmišljanje o prihodnosti. Ali pa v sanjarjenje o puncah, ki se zna raztegniti na nekaj strani gostega jezikovnega toka, v katerega se vedno znova vrivajo in kot mantre ponavljajo dekliška imena, njihove drobne geste in spogledljivosti, pred katerimi je Danny čisto preč in brez moči. Ko beremo prvenec enega najpomembnejših čeških avtorjev danes, po sedemdesetih letih, se ti monologi zdijo manj intenzivni od romanov, ki so se napajali iz džeza po njem, občudujemo pa njegovo blasfemičnost in parodičnost, karikirane lokalne in v folkloro zazrte pomembneže in njihovo potrebo po korakanju in bleščavem vtisu. A kmalu ga je prekrila uniformirana sivina povojnega realsocializma in prekrila svobodo in lahkotnost med mladimi intelektualci na Češkem, v eni od evropskih gospodarskih velesil pred drugo svetovno vojno.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov