Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ottó Tolnai: Kratki rezi

13.05.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.

Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.

Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.

Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.

Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:

»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.

V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ottó Tolnai: Kratki rezi

13.05.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.

Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.

Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.

Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.

Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:

»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.

V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.


26.10.2020

Tončka Stanonik: Najina dvojina

Avtoric recenzije Marica Škorjanec Bere Maja Moll.


19.10.2020

Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

Renata Salecl: Človek človeku virus in Tomaž Grušovnik: Karantenozofija

Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

F. H. Naji: Zadnji gozd

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.10.2020

MGL - Polly Stenham: Ta obraz

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/


16.10.2020

Filharmonični klasični koncerti 1

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Sarival Sosič: Sin in sin

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


12.10.2020

Simona Semenič: Lepa kot slika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Wajdi Mouawad: Vsi ptice

Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin


11.10.2020

Lepa kot slika

Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk


09.10.2020

Padati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.10.2020

Rumena Božarovska: Moj mož

Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan


08.10.2020

Tihožitje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.10.2020

Julan Barnes: Lege življenja

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.


05.10.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.


05.10.2020

Ejti Štih: Slike in zgodbe

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.


02.10.2020

Tjaša Mislej: Naše skladišče

Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo


Stran 64 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov