Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bere Jure Franko.
Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.
Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.
Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.
Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:
»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.
V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bere Jure Franko.
Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.
Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.
Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.
Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:
»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.
V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov