Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.

Prevedel Ferdinand Miklavc

»Svojemu rojstnemu mestu Ensenada in mestu, v katerem sem odraščal, sem bil dolžan napisati to knjigo,« pravi pisatelj Juan Octavio Prenz o svojem zadnjem romanu Samo drevesa imajo korenine. Pisec spremne besede Marko Kravos je knjigo označil za »polifonski roman«, tudi »kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti«. Pred tem je Prenz poleg pesniških zbirk objavil romana Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku in Gospod Kreck. Prvi je svojevrstna nadrealistična zgodba, v kateri oblikuje svojo lastno različico južnoameriškega duha, drugi je spev o samohodstvu.

Prenzovo zadnjo knjigo Samo drevesa imajo korenine lahko beremo ne le kot roman, ampak tudi kot epsko družinsko pripoved ali kot – v zgodbe preoblikovane spomine, ki jih je pisatelj sam doživel ali jih je slišal od sorodnikov, istrskih rojakov in sosedov, dogajajo pa se v njegovem rojstnem kraju ob Riu de la Plata ali v Istri, iz katere so prišli njegovi predniki. Prenz opisuje dogodke iz otroštva v četrti Tabor zalivskega mesta Ensenada, literarizirano prikazuje pradedove prigode v Rovinju in Istri iz dobe avstro-ogrskega cesarstva ter povezuje dve celini in ljudi, ki potujejo v eno ali drugo smer, predvsem seveda v Ameriko. V tem pristaniškem mestu kakšnih 60 kilometrov od Buenos Airesa so se v začetku dvajsetega stoletja naselili prišleki iz vse Evrope. Otrok v četrti Tabor jih je ravnodušno opazoval, desetletja pozneje pa kot pisatelj vešče opisoval – včasih s humorjem, drugič groteskno, nežno ljubeznivo ali pa tudi uradniško vsakdanje. V Prenzovem romanu se vrstijo resnične zgodbe s poudarjenimi nasprotji. Otrok sliši številne jezike in zanj so vsi pravi, kajti celo oče in mati ne govorita enako, le v šoli se pojavljajo pravila, ki pa v zunanjem svetu ne veljajo. Podobni nesporazumi so se dogajali s priimki, v dokumentih so se pod vplivom nemškega, italijanskega ali kakšnega drugega državnega reda spreminjali, in tu je seveda nakazana problematičnost opredeljevanja narodnosti. Tudi usodo migranta, ki zapušča obubožano staro celino, zaznamuje nujnost materialnega uspeha. Tako v eni izmed zgodb mladi priseljenec poroča o pričakovanih uspehih v novi deželi in si izmišlja zapletene lažne zgodbe, da bi ustregel staršem in vaščanom iz rojstne vasi v Istri. Prenz se pri tem ponorčuje iz togega uradništva ter se upira nasilju nacionalizmov, družinskim zapovedim in drugemu. Po vzoru španskih klasikov, kot je na primer Cervantesov Don Kihot, se vsako izmed triintridesetih poglavij začenja s povzetkom v nekakšnem arhaičnem slogu, npr. takole: »… ki govori o pradedovi srhljivi in hkrati zabavni prvi smrti in o tem, kako jo je Aleksander Kreuz opisal.«

Naslov Samo drevesa imajo korenine je metafora za uporništvo. Avtor je bil pogosto pozvan, naj se nedvoumno izjasni o svoji identiteti, češ, ali je Argentinec, Jugoslovan ali Italijan. Prenz se je namreč rodil v Argentini leta 1932, od leta 1962 do leta 1967 je živel v Beogradu, se vrnil v La Plato, se znova naselil v Beogradu, leta 1975 pa se zasidral v Trstu in poučeval latinskoameriško književnost na tamkajšnji univerzi. Tam živi še danes.

Juan Octavio Prenz je uspešen predavatelj in pisatelj. Vedno je gojil stike s številnimi znanimi književniki, s svojim delom pa spodbujal ustvarjanje v svobodi in enakih pravicah za vse ljudi. Za svoje delo je prejel več nagrad, posebej moramo omeniti kubansko odlikovanje casa de las Américas za pesništvo ter v Italiji letošnjo nagrado nonino za življenjski opus.